Leto resnice v slovenski pravljici

Kateri Slovenec bo tokrat zmagal na Touru? To je bilo lani ta čas vprašanje, ki si ga je zastavljal kolesarski svet. Po izjemnih predstavah Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, ki sta si med sezonama 2019 in 2021 »razdelila« tri dirke po Španiji in dve po Franciji, je bilo takšno razmišljanje logično. Slovenska kolesarska pravljica je bila na vrhuncu. To je potrjeval pogled na lestvico Svetovne kolesarske zveze (UCI) 19. aprila 2022, ko je med državami kraljevala Slovenija, v posamični konkurenci pa je imela na 1. mestu Pogačarja, na 2. Rogliča in za nameček še zmagovalca največje italijanske klasike Milano–Sanremo Mateja Mohoriča na 4. mestu.

Nekaj še pred kakšnim letom nepredstavljivega. Tudi neponovljivega? Odgovor bomo dobili v prihodnjih mesecih. Čez nekaj dni se bo v Avstraliji spet zavrtel kolesarski cirkus. Svetovna serija naj bi prvič po začetku pandemije minila brez odpovedi dirk, vštevši začetek sezone v deželi tam spodaj, ki je bil nazadnje na sporedu leta 2020, in zaključek na Kitajskem, ki je mrknil po letu 2019.

Primož Roglič je leta 2019 na Giru pet dni nosil rožnato majico. Jo bo letos tudi na cilju v Rimu? FOTO: Leon Vidic

Razširjeni koledar ne bo spremenil načrtov naših asov. Nobenega med njimi ne bo ta mesec na južni polobli, so pa njihova izhodišča drugačna kot pred letom dni. Se bo Pogačar vrnil na francoski prestol, s katerega ga je lani izrinil Jonas Vingegaard? To je vprašanje v pričakovanju vsakoletnega vrhunca sezone, pri katerem pa ima Pogi sladke skrbi. Je najbolj stanoviten junak slovenske pravljice, še vedno je številka ena na lestvici UCI, za njegovimi 16 lanskimi zmagami je za eno zaostal tudi novi svetovni prvak Remco Evenepoel.

V letu, v katerem je bil »le« drugi na Touru, je slovenski kapetan ekipe UAE utrdil status univerzalnega kolesarskega zvezdnika, ki se ga morajo tekmeci bati na vsaki dirki, pa če gre za enodnevno ali tritedensko, ravninsko ali gorsko preizkušnjo. Kljub temu bo največ pozornosti deležen na francoskih cestah, na katere bo tudi sam največ stavil in bodo povedale, ali je bila lanska zmaga »rezervnega« kapetana Jumba Visme preblisk ali pa so tekmeci odkrili šibke točke prvega slovenskega kralja Toura.

Kronanje na Višarjah

Manj gotova je Rogličeva prihodnost. Junak, ki je spisal prva velika poglavja naše novodobne pravljice, je na karierni prelomnici. Padca, zaradi katerih je predčasno končal Tour in Vuelto, sta povzročila, da je zdrsnil na 24. mesto lestvice UCI in izgubil status prvega in edinega pravega aduta Jumba Vis­me za vrh na tritedenskih dirkah. Težko bi rekli, da 33-letnik, ki ima za pasom 65 zmag, začenja znova, se pa po operaciji rame sooča s kruto realnostjo visokega profesionalizma, v katerem je vsakdo vreden le toliko kot njegov zadnji dosežek. Pot nazaj med najboljše na »grand tourih« bo začel tam, kjer jo je leta 2019 začel, na Giru.

Ta edini še ni v slovenski lasti in idealni scenarij za Slovence je že spisan. Roglič v dvoboju z Evenepoelom pred neštetimi domačimi navijači na Svetih Višarjah potrdi, da še ni za v staro šaro in osvoji rožnato majico. Temu podvigu septembra doda še svojo četrto Vuelto. Vmes Pogačar z okrepljeno zasedbo UAE Vingegaardu pokaže, kdo je pravi »patron« Toura.

Takšna je pravljična napoved. Kakšna je realna? Pogačarja, Rogliča in preostalo slovensko šesterico v ekipah najvišje ravni čakajo izjemno zahtevne bitke, gledalce pred zasloni in ob cestah pa nepozabni spektakli, ob katerih bodo proslavljali številne zmage in objokovali tudi kakšen poraz. Čudež je že to, da je dvomilijonska Slovenija več kot konkurenčna v vse bolj globalnem cirkusu, ki ga poganja letno okoli 80 milijard evrov vredna kolesarska industrija.