Koronavolitve pri sosedih

Zdajšnji hrvaški premier in šef desnosredinske HDZ Andrej Plenković in premierski kandidat ter prvi mož levosredinske koalicije Restart in predsednik SDP Davor Bernardić v svojem prvem predvolilnem soočenju nista mogla brez Slovenije. Če seveda odštejemo tradicionalne medsebojne obtožbe in žaljivke.

Deveti sklic hrvaškega sabora je skoraj že pozabljen, prav tako njegovih 1312 dni mandata. Predvolilna kampanja pa se je na Hrvaškem začela že veliko prej, preden je predsednik države Zoran Milanović volitve razpisal za 5. julija.

Pred časom so na zagrebški fakulteti za politične znanosti javnosti predstavili izsledke raziskave, katere rdeča nit je bila, da sta edini »postkomunistični državi« v Evropi, v katerih sta na oblasti ves čas od osamosvojitve in političnih sprememb v devetdesetih letih stranki, ki sta nastali v socializmu, Hrvaška in Albanija. Kar nekaj hrvaških političnih analitikov je prepričanih – tudi glede javnomnenjskih ratingov –, da se razmerje med strankama na prihajajočih parlamentarnih volitvah ne bo spremenilo.
Javnomnenjske raziskave kažejo zmago zdaj enemu, zdaj drugemu, Domovinsko gibanje estradnika Miroslava Škora naj bi osvojilo tretje mesto.

Janša, Plenković, virus

Bodo pa tokratne volitve zanimive še zaradi nečesa; in sicer virusa. Tukaj svojo vlogo vnovič igrajo Slovenci. In že omenjeni dogovor Janša-Plenković. Javna skrivnost je, vsaj tu na Hrvaškem, da so Slovenci tisti, ki rešujejo hrvaški turizem. Kakor kažejo podatki, ga res! Med gosti je sicer največ Nemcev, kar hrvaški minister za turizem Gari Capelli tako rad poudarja, vendar »pozabi« povedati, da je med omenjenimi Nemci velika večina Nemcev s hrvaškimi potnimi listi, se pravi, Hrvatov iz Nemčije oz. diaspore. »Če ne bi bilo Slovencev, bi lahko restavracijo le zaprli,« je rdeča nit večine izjav hrvaških gostincev s Pelješca, Hvara, Korčule … tradicionalnih poletnih pribežališč Slovencev. Podobno je v Istri in na srednjem Jadranu.

Ja, tako je, in vse to gre hudo težko iz ust hrvaški politiki, ki se bo raje udinjala Nemcem & prijateljem, kot pa jasno in glasno ter odkrito pohvalila Slovence.

Pa so prav Slovenci odigrali pomembno vlogo v razvoju hrvaške identitete. Tudi o tem se tukaj, na Hrvaškem, bolj malo glasno govori.



Recimo, pomembno vlogo so imeli v kulturi, kar je razvidno iz monografije, ki so jo pod okriljem Slovenskega doma v Zagrebu že pred časom spisali Marija Barbieri (preučila je ustvarjanje slovenskih umetnikov v hrvaški operni umetnosti), Branko Hećimović (v gledališki umetnosti) in Henrik Neu­bauer v baletni umetnosti. Dolga vrsta imen je na seznamu. Od Borštnika, Irme Polak, Josipa Daneša, Hinka Nučića, Rada Želez­nika, Bojana Stupice, Josipa Marottija - Bobija, Mihaela Šarića do Eda Groma, Lojzeta Potokarja, Vike Podgorske in še številnih drugih.

Prvi Slovenec, ki je na zagrebškem odru spregovoril hrvaško, pa je bil Josip Nolli. To se je zgodilo 23. oktobra 1875, ko je ta vsestranska gledališka osebnost, igralec, pevec, režiser, organizator, dramatik, prevajalec in publicist, ki je že 1869. v ljubljanski Slovenski čitalnici v sklopu dejavnosti Dramatičnega društva uprizoril hrvaško opereto v enem dejanju Serežan (Serežanin) Johanna Nepomuka Köcka ali Ivana Nepomuka Keka. S tem je vzpostavil most med dvema nacionalnima glasbeno-gledališkima produkcijama in debitiral kot novo angažirani član v naslovni vlogi Mozartove opere Don Juan. V uprizoritvi, zabeleženi kot svojevrstni posebnosti, saj med pevci, navedenimi na programskem letaku, ni bilo nobenega Hrvata: Josip Chlostik, Ivan Novak in Vaclav Anton so bili Čehi, Irma Ferenczy in Lovro Dalfy Madžara, Nolli in Milka Daneš Slovenca, Matilda Lesić Poljakinja iz Lvova, je Nolli z interpretacijo govorjene proze edini zadovoljil Franja Kuhača, ki je v oceni ponovitve v časniku Vijenac opazil, ko je kritiziral preostale izvajalce, da se ni dalo ločiti, ali govorijo turško ali angleško, da pa je Nollijeva hrvaščina bila sâm biser in suho zlato.


 

Slovenci ustanovili hrvaški olimpijski komite

Zdaj pa skok k eni pomembnejših obstranskih zadev v življenju – športu. Pred šestimi leti je izšla prva knjiga o Slovencih, ki so pustili velik pečat v hrvaškem športu, lani je Eduard Hemar predstavil življenjepise novih, dodatnih 90 športnikov in športnih delavcev, ki so na Hrvaškem delovali v zadnjih 150 letih. Najstarejši predstavljeni športnik je Mihael Vamberger, rojen leta 1851, najmlajši pa David Šircelj, rojen leta 1984.

Kako pomemben je bil vpliv Slovencev na hrvaški šport, dokazuje tudi podatek o ustanovitvi hrvaškega olimpijskega odbora. Kar trije od petih ustanoviteljev so imeli slovenske korenine. Toda kakor je nemalokrat slišati, še posebno iz slovenskih vrst na Hrvaškem, za večino teh ljudi tamkajšnja javnost niti ne ve, da so bili slovenskega rodu.

Slovenska predstavnica v saboru – Albanka

Se pa nemalokrat zdi, da zelo malo ljudi ve, da imajo Slovenci na Hrvaškem celo svojega predstavnika v parlamentu. Res! V predprejšnjem mandatu jih je zastopal Rom, v minulem pa Albanka. Kdo bo slovensko manjšino, ki na volitvah, pač v okviru obstoječe zakonodaje, sodeluje v »paketu« z albansko manjšino, z Bošnjaki, Črnogorci in Makedonci zastopal v desetem sklicu, bo znano v nedeljo, 5. julija, pozno zvečer. Morda spet predstavnica dokaj enotne albanske manjšine na Hrvaškem Ermina Lekaj Prljaskaj, ki pa se je za govorniškim odrom hrvaškega sabora od sklica pred štirimi leti do nedavne razpustitve po 1312 dneh mandata ni oglasila niti enkrat.

Glede na zdajšnjo strukturo manjšinskih poslancev ima srbska manjšina na Hrvaškem zagotovljene tri poslance, Italijani in Madžari po enega, en poslanec zastopa Čehe in Slovake, eden pa Avstrijce, Bolgare, Nemce, Poljake, Rome, Romune, Rusine, Ruse, Turke, Ukrajince, Vlahe in Jude. Slovenska manjšina – po zadnjem popisu prebivalstva leta 2011 živi na Hrvaškem 10.517 Slovencev, kar je 0,25 odstotka prebivalstva – sodi v skupino z albansko manjšino, z Bošnjaki, Črnogorci in Makedonci. In prav izbrani manjšinski poslanci bi utegnili odigrati razmeroma pomembno vlogo na prihajajočih »koronavolitvah«, kakor so parlamentarnim volitvam v naši južni sosedi že nadeli ime nekateri.

Bolj ali manj je zagotovo, seveda, če ne bo kakšnega res velikega presenečenja, da najbrž nobena od obeh večjih strank ne bo mogla sestaviti potrebne večine 76 poslancev, zaradi česar bo nujna sestave koalicije. Manjšinski poslanci v koalicijo sicer ne bi vstopili, bi pa, vsaj tako kot je bilo v navadi doslej, zagotavljali glasove vladajočim.

Nedelja bo na Hrvaškem pomemben dan. Še en praznik demokracije v nizu. Je pa že zdaj jasno, da se v ponedeljek, dan pozneje, kaj veliko ne bo spremenilo. Ruševine, spomin na zagrebški potres, bodo ostale, izbranci naroda bodo tekmovali za najugodnejši položaj, virus pa bo čakal v zasedi. Vrsta volivcev, ki se volitev ne bodo udeležili, pa bo spet nezadovoljnih.