Korak nazaj

Gotovo ste tudi vi opazili, da se vsakdanji pogovori vse pogosteje sučejo okrog številk in da vse več ljudi iz dneva v dan le še preračunava. Trgovci blokirajo cene, vlada ponuja spletni primerjalnik cen, kupci pa zaskrbljenih obrazov stojijo pred trgovskimi policami in znova – preračunavajo. Saj ne, da tega ne bi počeli že prej, a zdaj je to postal vsesplošen trend. Sveža analiza Zveze potrošnikov Slovenije je znova potrdila, da ni vseeno, kje in kdaj nakupujemo. Pokazalo se je, da lahko dobro informirana štiričlanska družina ob nakupu petih osnovnih živil prihrani do 1400 evrov na leto, to pa ni malo denarja. Kaj bi z monopolijem in računalniškimi strateškimi igrami. Zmagovalna strateška igra naših dni je kje in kako nakupovati.

Medtem ko so poleti na Primorskem obupano preštevali izginjajoče litre pitne vode, se zadnje mesece v pogovore pogosto vplete vprašanje, na kaj se pa vi ogrevate. In spet preračunavamo, kaj se splača letos in kaj se bo morda obrestovalo na dolgi rok. Zdaj je treba preživeti zimo vsaj na znosnih temperaturah. Hvala bogu za mile zime, koga briga globalno segrevanje in onesnažen zrak, saj smo ga vajeni, menijo nekateri. Kako daleč nazaj se vračamo?

Pred kratkim mi je v roke spet prišla knjiga hrvaške avtorice Slavenke Drakulić Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali, v katerem skozi izkušnje žensk v nekdanji Jugoslaviji in državah vzhodnega bloka opisuje svet, ki se nam danes zdi tako zelo daleč. »Nežnejši spol« se je z iznajdljivostjo in vztrajnostjo pretolkel skozi najrazličnejše vrste pomanjkanja, pokonci pa je vse držalo pričakovanje boljšega življenja. Knjigo, ki je pri nas izšla leta 1992, je v teh časih vredno spet vzeti v roke. Ne le zaradi nekoliko grenke nostalgije, ampak kot opomnik, kakšno je lahko življenje. V spominu mi je, morda zaradi lanske »jogurtne afere«, ostala prigoda, ki jo je avtorica doživela med obiskom v ZDA, v eni od dobro založenih tamkajšnjih trgovin. Ženska je ob polnih policah z neskončno izbiro najrazličnejših jogurtov doživela pravi šok, teža preobilja jo je spravila v stisko in tako ni zmogla drugega kot pobegniti na ulico.

In tu smo danes, vajeni vsega dobrega, vajeni obilja. Generacije naših staršev, ki so odraščale med vojno in po njej, so imele v svoj DNK vpisano skromnost in varčnost, ki se je mnogi niso nikoli otresli. V odraslost so vstopali s prepričanjem, da življenje ne bo slabše, temveč iz dneva v dan samo boljše. In niso se motili. Že njihovi potomci smo se komaj dobrih 20 let po koncu druge svetovne vojne rodili v čisto drugačen svet. Ja, res je, da smo tudi mi sanjali o leviskah in kolidžkah in ploščah in žvečilnih gumijih brooklyn iz tujine, a to so bile sladke sanje, vse je postajalo dosegljivo. Če ne drugače, pa z nekaj nedolžnega šverca. Doživeli smo, da ni bilo kave, vložkov, banan, niti bencina, a saj se spomnimo, da človeška iznajdljivost vedno najde rešitev. V resnici nam ni nič manjkalo in naša mladost je bila super, se strinjamo s prijatelji.

Generacije naših otrok o teh časih ne vedo veliko, naše zgodbe jim zvenijo smešno in nekoliko odbito. Le zakaj bi moral kavbojke skrivati pod pokrov motorja, le zakaj bi se z nelagodjem peljal proti meji, če nisi naredil nič narobe? Zanje bo najtežje. Ker so vajeni obilja, ki izginja, in ker je »svetla prihodnost« izgubila ta obet.

Zelo dolgo nam je šlo iz leta v leto na bolje. Zdaj je treba narediti korak nazaj, vemo pa, da je vedno težje iti z dobrega na slabše kot obratno. Spet se moramo učiti skromnosti. Kar je ob svežem podatku, da v Evropski uniji letno zavržemo 153 milijonov ton hrane in da je številka dvakrat večja, kot je veljalo doslej, edino smiselno. Sploh, če ga dopolnimo s podatkom, da si približno desetina prebivalcev Unije vsak drugi dan ne more privoščiti kakovostnega obroka.

Tudi to bomo, upajmo, preživeli in se celo smejali. A kot poje v nekih drugih okoliščinah Ditka Haberl, le nasmeh bo bolj grenak.