Ko Zajčev Bine sreča medveda ...

Najprej pojasnilo bralcem, moj sogovornik je moj sosed. On je rojen v vasi Želimlje in tam živi že vse življenje, jaz pa sem na vas priseljeni Ljubljančan. Ker tu živim že 18 let, odlično poznam vse pohodniške in tekaške poti, potke in stezice. Na eni od teh poti je Zajčev Bine prejšnji torek srečal medveda in malo sta se prijela, bi rekli vaški korenjaki.

Bineta tudi sam pogosto srečam, kako v pohodniški opremi hiti na enega od sosednjih hribov. Ker za domačine ni povsem samoumevno, da redno hodijo v gozd kar tako, brez konkretnega opravka s sekiro ali motorno žago, je naravno vprašanje za začetek pogovora z njim, kaj mu je, da hodi v gozd.

Šport je zdrav, so mu rekli

»Zdravnica mi je grozila s tabletami za krvni tlak, pa sem se odločil, da bom pritisk 'izšvical'. Raje imam gozd kot tablete,« tako svojo pripoved o tem, kako se je iz začaranega kroga avto-služba-dom in pretežno sedečega življenjskega sloga premaknil med zagrete vsakodnevne rekreativce, začenja Bine Štebljaj, po domače Zajčev Bine, iz vasi Želimlje.

Obrtnik, ki se preživlja z montažo in servisom industrijskih vrat, je zadnja dva meseca čisto vsak dan po delu obul pohodniške čevlje, vzel palice v roke in jo skozi gozd po evropski pohodniški pešpoti E6 mahnil proti cerkvi na bližnjem vrhu Golo. Za sedem kilomet­rov dolgo pot je porabil dobro uro, če je prišel prepozno iz službe, si je skozi temačen gozd pomagal z naglavno lučko.

Čeprav se 56-letnik zaveda, da živi na območju medveda, ga ni nikoli pretirano skrbelo, da bi med svojimi terapevt­skimi pohodi srečal kosmatinca.

»Saj poznaš ta klanec in veš, da človek, ki dobro stopi, tam na tisti strmini tako na glas diha, da ni možnosti, da ga medved ne sliši.« No, pred dobrim tednom dni se je zgodilo natanko to, kar ni mogoče. Približno dve leti star medved, po medvedjih standardih menda najst­nik, Zajčevega Bineta ni slišal.

Drug drugega sta presenetila. Bine je zagledal kosmatinčevo zadnjico, in še preden se je utegnil obrniti in oditi proč, se je v trenutku vnel nekakšen gostilniški pretep, malo odrivanja, nekaj strastnega objemanja, precej praskanja in štorasti poskusi zbadanja s pohodniško palico, opisuje sogovornik.

»Kako dolgo je vse skupaj trajalo, ne vem. Najbrž zato, ker je bilo vse skupaj preveč bliskovito. Ne vem, kako se mi je uspelo pobrati, ko me je prvič pahnil po tleh, in ne vem, kako mi je uspelo zbežati. Vem samo, da sem se že malo poslovil od življenja,« svoj obupni položaj napol v smehu opisuje Štebljaj.

Praske, udarci, odrgnine in podplutbe

Od kraja napada do doma je tik pred trdo temo po osamljeni poti hodil ves raztrgan in okrvavljen, v strahu je v vsakem malo večjem štoru videl medveda. Čeprav je racionalno vedel, da medved ne bo tekel za njim, se je ves čas po malem in potiho spraševal, ali se stokilogramska zverina morda ne bo vrnila, da bi obračunala z njim do konca.

Po prihodu domov so ga domači odpeljali na urgenco, kjer so ga takoj sprejeli in mu oskrbeli številne rane. S koliko šivi? Bine odgovora ne pozna. Ve, da je šivov preveč, da bi se lahko normalno umil, in da je modric preveč, da bi lahko normalno delal.

Krvni tlak, ki mu ga je z redno hojo uspelo spustiti na čisto normalno raven, je bil ob sprejemu v bolnišnico spet tam, kjer ne bi smel biti, na podobni ravni, kot preden se je začel ukvarjati z rekreacijo. »Šport je zdrav, pravijo. Ko so si to izmislili, verjetno niso imeli v mislih srečanj z medvedi med rekreacijo,« se pošali sogovornik.

Dva dni je bil v bolnišnici na opazovanju predvsem zaradi izjemno globoke rane na trebuhu, zdravnike je namreč skrbelo, da medvedovi kremplji tako blizu notranjim organom niso povzročili kakšne resnejše škode. »Vsi vprek tako radi bentimo čez zdravstvo, čez zdravniške napake in korupcijo v zdrav­stvu, ampak ljudje v zdravstvu so pa izjemni. Prav navdušen sem nad pozornostjo, ki mi jo je namenilo osebje v ljubljanskem kliničnem centru,« pravi sogovornik.

Čeprav je doma že več dni, za delo še ni pripravljen, ker ga boli vsaka kost v telesu, poleg številnih zašitih ran, odrgnin in globokih prask ga mučijo tudi mnoge podplutbe, ki so posledica medvedovih udarcev.

Človek v Želimljah naj ima enako ceno kot človek v Trnovem

Ali bo potem, ko se pozdravi, še hodil v gozd, v katerem živijo medvedi, ne ve. Prezgodaj je, da bi razmišljal o tem. Ljubljanske srajce rade na vse kriplje ščitijo medveda in volka in še raje živijo v utvari, da bi ljudje, ki živimo na območju volka ali medveda, vse te živali kar postrelili.

»Jaz medvedov ne bi kar streljal. No, tega svojega soplesalca bi mogoče imel na steni. (smeh) Drugače pa pobijanje medvedov vsevprek gotovo ni rešitev. V Želimljah je bila pred 30 leti morda tretjina hiš, kot jih je zdaj, mi ljudje se širimo v naravni prostor in v tej naravi živijo tudi druga bitja, to je jasno. Sam sem izpred svoje hiše kdaj že tudi sredi dneva videl medveda, kako hodi čez sosednji travnik, in do tega napada se res nisem počutil niti najmanj ogroženega,« pravi Štebljaj.

Zaveda se, da je imel srečo, da jo je tako poceni odnesel iz bližnjega srečanja, varnega pa se vsaj za zdaj ne počuti več.

»Vem, da tu vsi živimo in moramo živeti z naravo, enako pa vem tudi, da bi se moja zgodba razvila povsem drugače, če bi živel recimo v Trnovem v Ljubljani. Politika bi bila nenadoma bolj pri­pravljena prisluhniti tistim, ki vpijejo, da je medvedov preveč. Hecno pa je, da tej državi plačam enako ali še več davkov kot kdo v Trnovem in bi bil zato povsem upravičen zahtevati enako storitev, torej tudi enako raven varnosti. Pa tega ne dobim, kar po mojem ni prav,« razmišlja Bine.

Sam ni lovec in nikoli ga lov niti ni zanimal, je pa v dneh po napadu medveda nekajkrat celo pomislil, da bi si nabavil puško. Podobno kot na številnih drugih področjih bi tudi pri regulaciji populacije medveda vodilno vlogo morala prevzeti država, meni Štebljaj.

Če tega ne bo storila in bo dopustila, da bodo ljudje na območjih medveda dovolj prestrašeni, se bo na neki točki uresničil najhujši možni scenarij, ljudje bodo oblast vzeli v svoje roke, odstrelili medveda in upali, da jih nihče ne bo dobil in kaznoval, opozarja sogovornik.

»Ne verjamem, da si kdorkoli med nami želi, da bi ljudje kar hodili naokoli in streljali na kogarkoli, ljudi ali medvede, oboje je narobe. Hkrati pa je naloga države, da poskrbi, da se prebivalci naselij tako blizu Ljubljane ne bodo bali zase in za svoje otroke,« pravi Štebljaj.