Kjer se izlet nikoli ne konča

Čeprav si Tolminska korita ogleda že več kot 50.000 ljudi na leto, na Tolminskem še vedno ostajajo prvo priporočilo za obisk. Pa ne zgolj zaradi naravne znamenitosti same, saj so lahko tudi izhodišče za rekreativno-zgodovinske dogodivščine v bližnji in bolj oddaljeni okolici.


 

Zaupajte smerokazom

Poletno turistično norijo, ko se zdi, da je najbolj južna točka vstopa v Triglavski narodni park vsaj na ravni Tadž Mahala, je tolminska občina končno ublažila z dostojno cesto in večjim parkiriščem pred Tolminskimi koriti ter javnim prevozom, kadar je mera polna. Iz občinskega središča do našega izhodišča je treba prevoziti zgolj 2,5 kilometra in na tej poti le zaupati smerokazom.



Od parkirišča pa je vstop v korita zgolj lučaj stran. Infrastruktura je iz leta v leto bolje urejena in s postavljenimi mrežami v prepadnih stenah bržkone tudi precej varnejša za obisk.



Tolminska korita so pravzaprav širše območje sotočja dveh rek – Tolminke in Zadlaščice – in hkrati edino sotočje v kanjonu v Sloveniji. Reki se združita »zgolj« na 180 metrih nadmorske višine. Z aljaško zimo se torej tolminska ne more primerjati, da takoj uničim enega izmed stereotipov o območju. Ko pa govorimo o vodi, lahko takoj po sestopu z vhodne točke (in plačani vstopnini) preverimo eno od značilnosti pravih alpskih rek, saj Tolminki temperatura niha zgolj med petimi in devetimi stopinjami Celzija.
 

Od Medvedove glave do Danteja

Korita so dolga približno 200 metrov in široka od pet do deset metrov ter pod Hudičevim mostom globoka 61 metrov. V osrčje znamenitosti vodi v steno vklesana pot, kjer korak nenehno spremlja šum reke. Skrajna točka je izvir tople vode, do katerega je treba skozi dva krajša, a neosvetljena predora. Kako se tam pojavi topli izvir? Geologi pravijo, da voda po razpokah v apnencu odteka v bližino segrete notranjosti vsaj 426 metrov globoko, bržkone pa vsaj dvakrat toliko, in na površje pride s temperaturo med 18 in 22 stopinjami Celzija. Nikar pa temperature ne preverjajte sami. Ko boste tam, boste videli, zakaj!



Če bi od sotočja najprej krenili ob Zadlaščici, pa bi našli Medvedovo glavo. To je naravni most v približno 50 met­rov visokem kanjonu, kjer se je nekoč trikotna skala zagozdila med stenami korit. Zaradi stalne vlažnosti in sredozemskega vpliva – stereotip o tolminski zimi uničen drugič – jo nenehno prerašča mah. Domačini zato niso dolgo tuhtali, preden so ji nadeli ime Medvedova glava. Poimenovali so tudi bistre tolmune za skalo, in sicer kot Skakalce, ker pač Zadlaščica tam skače čez naravne prepreke.
Na vstopno točko se vrnemo po dodatnem manjšem vzponu do ceste proti vasi Čadrg, kjer je nad prvo serpentino vhod v Zadlaško oziroma Dantejevo jamo. Ali je sloviti pesnik ob obisku Tolminskega leta 1319 prav v tej jami res­nično našel navdih za stvaritev Pekla, pa boste morali presoditi sami.



Obvezen postanek sledi še na Hudičevem mostu, ki so ga leta 1929 čez kanjon postavili Italijani. Hudičev most sicer ni edini »hudičev« pri nas. S tem imenom so naši predniki pogosto imenovali prehode čez nevarne soteske.
 

Od frike do frike

Kogar je nekaj v nogah in mu čas dopušča, naj izleta tam še ne konča. Le nekaj strmih ovinkov od Dantejeve jame je treba premagati do menda najboljše tolminske frike v Sloveniji. V Letnem vrtu Pr' Jakču. Pa še marsikaj drugega od domačih dobrot se najde. Zunaj sezone se splača le prej preveriti obratovalni čas.

Kogar je nekaj v nogah in mu čas dopušča, naj izleta niti tam še ne konča. Če še malce zagrizete v kolena, boste prispeli do ekološke vasice Čadrg, ki je gostila tudi že kronane glave. S kmetije Pri Lovrču je mogoče odnesti kakšno kilo ali kolo sira, za kosilo pa bo treba prej poklicati za naročilo.

Od sv. Duha do Verice in Zlatka

Kogar je nekaj v nogah in mu čas dopušča, naj si izlet še malo podaljša. Pohodniška volja vas lahko s spustom čez Tolminko pripelje do njenega izvira in cerkvice sv. Duha v Javorci. Tudi po povratku ne skrbite za želodčke, saj je na izhodišču okrepčevalnica s presenetljivim imenom – Tolminska korita. Verica in Zlatko že vesta, da tam na krožnik sodita postrv in kakopak frika ter še kaj tradicionalnega. Kratkohlačniki imajo dovolj prostora za direndaj, streljaj od gostilne na Ločah pa še igrala. Doslej kakšnih 6000 avstro-ogrskih vojakov, ki počivajo v neposredni bližini, še niso prebudili.