Kevini med nami

Vsi, ki smo gledali film Pogovoriti se morava o Kevinu, nikoli ne bomo pozabili Tilde Swinton v vlogi matere, ki se po tem, ko njen sin stori strašen zločin, spopada z grozljivimi občutki krivde: je vsega kriva ona? Bi tragedijo lahko preprečila? Že od nekdaj namreč sluti, da z njenim sinom ni vse v redu.

»Starši ne ukrepajo, ker bi to pomenilo priznanje, da njihova družina temelji na laži. Oče gleda stran, mati ni povsem prisotna, sin pa z obema manipulira,« je o filmski uspešnici iz leta 2011 povedala režiserka Lynne Ramsay.

Marca letos je Nemčijo pretresla smrt 12-letne deklice Luise, ki so jo umorjeno našli v gozdu blizu doma. Umor sta priznali njeni vrstnici, stari 12 in 13 let. 32-krat sta jo zabodli, da bi se ji maščevali zaradi prepira na tiktoku.

Februarja so na Floridi začeli soditi 16-letniku, ki je v gozdu blizu doma predlani 114-krat zabodel leto mlajše dekle. Pred umorom je prijateljem povedal, da bo »nocoj nekoga ubil«.

Januarja je v predmestju Tulse 12-letnica z nožem pokončala devetletnega brata. Maja lani je za skoraj cel osnovnošolski razred otrok in dva učitelja v majhnem teksaškem mestu pobil osemnajstletnik. Črni seznam nepopisne krutosti se nadaljuje v nedogled.

Ta teden je družbena omrežja preplavil video, posnet na strehi celjskega nakupovalnega središča. Na posnetku skupina deklet fizično obračunava z vrstnico, gruča najstnikov pa dogodek opazuje, snema in glasno navija. »Porini jo s strehe,« predlaga eden od opazovalcev. Za žrtev se ne postavi nihče. Eden izmed posnetkov s strehe je prejel več kot 15.000 všečkov, delilo ga je 11.000 ljudi.

Še nikoli v zgodovini staršem in učiteljem ni bilo na voljo toliko priročnikov o vzgoji otrok, še nikoli ni v naše elektronske nabiralnike romalo toliko vabil na najrazličnejše delavnice, povezane s skrbjo za otroke, toda zdi se, da še nikoli v zgodovini nismo bili tako nemočni in neopremljeni za vzgojo naših potomcev.

Generacija trenutno odraščajočih otrok je generacija, ki je zrasla z mobilnimi telefoni, številni njeni predstavniki so od sodobne tehnologije odvisni. Impulzi, ki jih otroci dobijo od najrazličnejših igric in videev, so neprimerljivi z dražljaji, ki smo jih bili navajeni tisti, ki smo odraščali pred tridesetimi ali štiridesetimi leti.

Nič v resničnem svetu se ne more primerjati z ugodjem, ki ga čutijo ob igranju (najverjetneje nasilne) igrice. V britanskem dokumentarcu Temna stran pametnih telefonov, ki je bil nedavno na sporedu javne televizije, je bilo jasno povedano: ko damo otroku v roke mobilni telefon, je enako, kot bi mu dali gram kokaina.

Starši, ki smo od telefonov in sodobne tehnologije povečini ravno tako odvisni, smo popolnoma neopremljeni za vzgojo v svetu, v katerem živimo. Nedavno mi je znanec pripovedoval, da sta z ženo ugotovila, da je njun petletni sin popolnoma zasvojen s telefonom, šele ko je pri logopedu ob sličici opice povedal, da je to monkey. Več časa kot v slovenskem jeziku je torej preživel v virtualnem okolju, kjer dominira angleščina.

Mulcem, ki v računalniških igricah vodijo armade in gradijo mesta, sprehod po gozdu ni zanimiv. Otroke, ki ure in ure na dan preživijo ob aplikacijah, ki so jih vrhunsko izobraženi razvijalci namerno razvili tako, da povzročajo odvisnost, je težko navdušiti nad knjigo, ki ponuja le črne črke na belem papirju. Otrokom, ki večino prostega časa preživijo ob strelskih obračunih v tej ali oni igrici, težko dopovemo, da v trenutku, ko jim nekdo stopi na žulj, nasilje ni rešitev.

Preden se zgražamo nad nasilnimi celjskimi dekleti, si odkrito odgovorimo na nekaj vprašanj. Ali vemo, kaj na internetu počne naš otrok? Smo se z otrokom pogovorili o tem, da udarec v resničnem svetu boli in da imajo naša dejanja posledice? Ali smo postali ravno tako otopeli, kot so otopeli naši otroci?

Potomci velikanov Silicijeve doline sodobne tehnologije ne smejo uporabljati. Veljalo bi jih posnemati.