»Otroci smo radi raziskovali jame okoli domačega kraja. Tudi v Škocjanskih smo bili redni gostje,« pripoveduje domačin Iztok Cencič, ko se po kolovozu skozi gozd spuščamo proti vhodu v jamo, v kateri je zadnjih šest let vodnik. Pri trinajstih, štirinajstih letih se je pridružil divaškim jamarjem, med katerimi je zdaj že petindvajset let. Poleg tega je jamski alpinist, tako da je na zapleteni podzemni svet Škocjanskih jam, po katerem skupaj s kolegi vodi obiskovalce z vsega sveta, že gledal tudi izpod visokega stropa, do katerega je priplezal s prijateljem.

Zdaj smo res na vrhuncu turistične sezone,« nam pove njegova kolegica iz javnega zavoda park Škocjanske jame Jana Martinčič, to pa pomeni, da jih v tem času na dan obišče okoli dva tisoč ljudi, ki si želijo občudovati podzemni kraški svet s seznama Unescove svetovne dediščine. Te dni so jih na rekorden dan našteli celo okoli 2400. Organizirane skupine se morajo napovedati vnaprej, naključni gostje pa se na pot med kapniki morda ne bodo mogli odpraviti ravno ob uri, ki so si jo zamislili, ampak s poznejšo skupino. Čakanje lahko izkoristijo v prijetnem muzeju znotraj informacijskega središča, kjer bodo izvedeli, kdo je prvi raziskoval jame in kako pogumno so se vanj podali domačini z okoliških kmetij, ki so si na nevarni raziskovalni poti pomagali s tistim, kar so imeli doma – s kakšno macolo, železno palico, vrvjo, visečo lestvijo, ki so jo naredili sami. Preprosto plovilo so izdelali iz dveh lesenih korit, ki so jih uporabljali v času kolin – vanj so lahko sedli trije.

Podzemlje, kjer čas merijo v sigi

Okoli pol devete ure dopoldne je na polici v bregu, kjer stoji informacijsko središče parka Škocjanske jame, še zatišje, uro pozneje pa je polna obiskovalcev, ki bi radi v jamo odšli s prvo skupino ob deseti uri. Takrat se v koloni odpravijo navkreber po asfaltni cesti in z nje kmalu zavijejo na kolovoz, ki jih hitro pripelje v prijetno senco, po kateri se spustijo do vhoda v jamo v dolino Globočak: »Po prvi svetovni vojni so ti kraji spadali k Italiji. Leta 1933 so Italijani s te strani skopali v jamo tunel, kjer so obiskovalci sprva izstopali iz jame, vstopali pa so na drugi strani, kjer je nad Veliko dolino naravni vhod v jamo. Danes v umetnem tunelu začenjamo pohod skozi jamo, končamo pa ga na drugi strani,« pripoveduje Iztok Cencič. Ta dan ima nalogo, da spremlja peto skupino pohodnikov, v kateri so Slovenci in Italijani – okoli 120 gostov, ki si bodo ta dan prvi ogledali Škocjanske jame, si namreč vodniki razdelijo v (jezikovne) skupine, tako da niso prevelike in lahko bolj ohranijo osebni stik z njimi.



Pot v jamo se začne skozi nizek obokan predor do železnih vrat, ki jih odklene vodnik, kmalu za njimi pa se odpre podzemni kraški svet, kakršnega poznamo z razglednic. V njem kraljujejo značilne kraške tvorbe – stene Tihe jame, ki se razširi pred nami, so polne apnenčastih umetnin, s stropa dvoran visijo stalaktiti vseh mogočih velikosti, s tal poganjajo stalagmiti ... Koliko časa potrebuje kapnik, da doseže pet centimetrov, sprašujemo Iztoka: »Takšni špagetki, ti drobni kapniki, lahko nastanejo dokaj hitro. Drugače pa mi govorimo o kubičnih centimetrih – en kubični centimeter kapnika nastane v 100, 150 letih. Takšno je povprečje. No, lahko povem še tole. Pot skozi jamo, ki ji pravimo Deževna, je bila narejena pred 125 leti. Takrat je ograja stala približno deset centimetrov od stene. Odtlej se je na njej nabralo okoli 15 centimetrov sige, ki je zapolnila prostor do ograje, sega pa še pet centimetrov čez njo. Siga se tam verjetno kopiči hitreje kot kje drugje. Za to je več vzrokov, recimo, kakšna je organska sestava na površju.«

Sprehod po milijonih let

Park leži na matičnem Krasu. Več milijonov let stare kraške jame pod vasico Škocjan, ki jih je Unesco prepoznal kot svetovno dediščino, ležijo nad ponikalnico Reka, ki izvira pod Snežnikom v bližini meje s Hrvaško. Od izvira teče približno petinpetdeset kilometrov po flišni podlagi do apnenčastega Krasa, na katerem po nekaj kilomet­rih prvič ponikne v kraško nedrje pod steno, nad katero stoji Škocjan, potem pa v Škocjanskih jamah znova privre na plano in pri izhodu iz njih v Veliki dolini znova izgine v temno podzemlje. Po skoraj petintridesetih kilometrih privre na površje blizu italijanske obale Jadranskega morja pri Devinu – tam našo Reko poznajo kot kratko reko Timavo, ki se kmalu izlije v morje. V škocjanskem podzemlju teče skozi Šumečo jamo. Kadar je vode dovolj, njeno šumenje s svojimi zvoki v kanjonu polni tudi dvorane, ki ležijo visoko nad njo.

»Zdaj je vode res malo, zadnje padavine Reke niso kaj dosti napolnile. V sušnem obdobju je pretok prav majhen, minimalen, le deset litrov na sekundo, kadar pa je pritok vode velik, doseže tudi 400 kubičnih metrov na sekundo. Takrat se tudi na poti visoko nad njo že težko slišimo med seboj. Ob obilnem deževju, ponavadi je to spomladi in jeseni ali pozimi, pa se zgodi, da naša Reka postane največja evropska ponikalnica. Ob tako visokih vodostajih so na nižjih legah v jami mogoče tudi poplave,« nam pove Iztok Cencič, ko na zadnji tretjini nekaj več kot tri kilometre dolge poti, ki jo prehodijo obiskovalci, skozi dvorane le zaslišimo šumenje ponikalnice s hudourniškim značajem. Po besedah našega vodnika je turistična pot, ki vzame uro in pol do dve hoje, speljana le po najbolj varnem delu jam, velik del že odkritega podzemnega kanjona reke pa je dostopen le izkušenim jamarjem, med katerimi je seveda naš vodnik, in potapljačem: »Na koncu jam sta dva sifona, prvi je globok trideset metrov in dolg šestdeset metrov. Sam sem recimo šel do njih, ko sem priprav­ljal varovanje za potapljače, med njimi je tudi moj brat. Gledal sem tisto motno vodo in si rekel, da sam ne bi šel vanjo, oni pa, da je čisto dobra. Napeljejo si vrvico, ki jih vodi iz vode, ko sploh ni nobene vidljivosti več. Iščejo še nepojasnjene povezave med jamami in tok vode.«



Betonska turistična pot, po kateri hodimo skozi jamo, se spušča in vzpenja, tako da je treba prehoditi kar nekaj stopnic, tudi precej strmo navzgor. Pred kakšnimi šestimi leti so jo z evropskimi sredstvi temeljito obnovili, naredili so nove ograje in električno napeljavo.Lahko so delali le nekaj mesecev na leto, da niso motili netopirjev, v času, ko v tako imenovani porodniški koloniji skrbijo za svoj zarod. Jamo so sicer elektrificirali leta 1959, dotlej so si svetili s karbidovkami. Leta 1965 so bile v njej velike poplave, ki so segle kar 80 metrov visoko, kar je zdaj posebej označeno, ki so poškodovale tudi infrastrukturo. »To je Tiha jama, kakor so jo poimenovali domačini, ki so jo leta 1904 odkrili, ker se tok vode tu izgubi. Takoj za umetnim rovom pa je Kapniški paradiž in starost tvorb v tem delu je ocenjena na 240.000 let. Dvorana, v kateri stojimo zdaj, je v tej obliki, kot jo vidimo, stara zgolj 12.000 let. V tistem obdobju naj bi se iz Evrope umaknila zadnja poledenitev. Ko se je ledeni pokrov talil, so nastajali tektonski premiki in takrat naj bi se strop v tem delu jame podrl. Balvani, okoli katerih smo šli, so dejansko ostanki starega stropa. Prav to kratko obdobje 12.000 let naj bi bilo tudi glavni vzrok, da v tej jami rastejo zgolj majhni kapniki,« pripoveduje Iztok, a zagotovi, da je zdaj nad nami dovolj trdnega stropa, ki se zanesljivo ne bo vdrl. Največja dvorana Tihe jame je Velika dvorana, ki je s 120 metri dolžine in 30 metri višine največja v njej, ni pa po velikosti prva na celotnem območju Škocjanskih jam: »To je Martelova dvorano na koncu jam, ki je kar petkrat višja od te, saj meri v višino skoraj 150 metrov, široka je 120 metrov in 300 dolga. Ta ni osvetljena.«

Med jamski posebneži je Orjak

Med »šampioni« Škocjanskih jam je tudi najvišji kapnik Orjak, ki je visok 15 metrov. Po besedah našega vodnika je njegova starost ocenjena na več kot 350.000 let: »Vidimo pa, da se je del kapnika odlomil od osnove. Poznamo več vzrokov, zakaj pride do takšnega loma. Prvi so potresi. Drugi so notranje napetosti, ki nastajajo med kristali, zato se občasno zgodi, da te sile postanejo dovolj močne in se kapnik razpoči. Vidimo, da je tu več kot deset metrov rečnih naplavin in tudi orjak raste na njih. V določeni fazi rasti je morda premagal nosilnost temeljev in se odlomil. Najbolj pogoste barve, ki jih opazimo v jamah, so barve železa – rumena, rdeča in rjava. Opazimo pa še eno rjavo barvo, ki jo dajejo rečne naplavine. Na Orjaku vidimo značilno barvo naplavin, se pravi, da so jo povzročile poplave.« V jami se pod razsvetljavo s stalagmitov blešči bela barva, kakor da bi bili prekriti s svežim snegom: »Gre za kalcijev karbonat, kar pomeni, da je kapnik še aktiven, še raste. Se pa s kemičnimi procesi kisik počasi izloča iz teh kristalov, to so zelo počasni procesi, ki lahko trajajo tudi tisoč let. Potem kapnik prevzame barvo mineralov, oksidov, ki jih je voda prinesla v podzemlje Krasa. Rekli bomo, da sčasoma kapnik potemni.« In tu manjka le nekaj milimetrov do kap­niškega stebra, stalagmata, ki nastane, ko se povežeta kapnik, ki raste s stropa, in stalagmit pod njim: »Vidimo, da med njima res manjkata še kakšna dva milimetra. Morda bo trajalo še kakšnih deset let. Toda jaz sem bil tukaj že pred 30 leti, vodniki so govorili tako kot jaz zdaj in vendar se še ni zgodilo. Morda je vzrok v tem, ker je jamsko dno prekrito s slojem sedimentov, ki je visok 30 met­rov, kar pomeni, da se z rahlimi potresnimi sunki dno jame poseda. Zato bo trajalo malo dlje.«

Ko pridemo do ponvic iz sige, ki ležijo v bregu, kakor da bi gospodinja dolga tisočletja tja odlagala skodelice s kislim mlekom, začutimo, da okoli nas veje topel zrak, pravi fen, kajti bližamo se koncu naše poti, Schmidlovi dvorani, ki se odpira nad Veliko dolino: »Bližamo se naravnemu vhodu jamo, zato čutimo tako topel zrak. Tu je poleti zelo vroče. V kapniškem delu jame je običajno okoli 12 stopinj, v tem delu pa razlike med poletnimi in zimskimi temperaturami dosežejo tudi do 30 stopinj. Voda lahko ob nizkih temperaturah zamrzne globoko v jamo.«

Pogumni domačini utirali pot

Jana Martinčič, ki v zavodu Park Škocjanske jame skrbi tudi za delo z mediji, nam pove, da so muzej v informacijskem središču uredili, ker so želeli obiskovalcem povedati, da je za organiziranim ogledom zanimiva preteklost: »Nismo hoteli, da pridejo samo za dve uri na ogled jame, ampak ob tem tudi zvedo zgodbo o Krasu, kaj vse se je tukaj dogajalo, da danes sploh lahko obiskujemo jame. Zato smo tu postavili zbirko o zgodovini raziskovanja jam. V času skupne države Avstro-Ogrske in po prvi svetovni vojni so sem prihajali raziskovalci različnih narodnosti – Italijani, Avstrijci, Madžari ... Italijani so recimo iskali možnost, da bi z vodo iz Reke napajali Trst, ki mu je v prvi polovici devetnajstega stoletja, ko se je hitro razvijal, primanjkovalo vode. Ob tujcih pa so v jamo vedno prihajali pogumni domačini. Na te pogumne može posebej opozarjamo z našo razstavo. Doma so bili z revnih okoliških kmetij, pomagali so si le z opremo, ki so jo imeli doma. Lahko jih občudujemo.«



Prav domačini, dodaja sogovornica, so v stene Škocjanskih jam klesali prve poti. Kakor v publikacijah parka pišeta Samo Šturm in Tomaž Zorman, imajo pri izdelavi poti, raziskovanju in odkrivanju velike zasluge domačini iz bližnjih vasi, predvsem iz Škocjana in Matavuna: »Bili so vodniki, spremljevalci in delavci. To so bili predvsem Gmbočev Jurij Cerkvenik s sinovoma Tonijem in Jožetom, znani Jožef Cerkvenik Vncek in Miklov France Cerkvenik, ki je bil vodja delavcev in vodnikov po jamah po prvi svetovni vojni. Po njem nosi ime obnov­ljeni most čez Hankejev kanal, po katerem prečka turistična pot podzemno Reko.« Po pojasnilih avtorjev so domačini z ročnim klesanjem poti v stene Škocjanskih jam opravili težaško in nevarno delo: »Vse te plezalne, nato pa turistične poti, razpredene po vsem jamskem sistemu, so lastnoročno klesali, opremljali s klini in varovalnimi žicami ali ograjami ter postavljali lesene galerije in mostove prav ti hrabri možje ter s tem tvegali življenja in zdravje. Ustvarili so edinstven tehniški spomenik. Danes le redkokdo zaide na vrtoglave poti, ki obiskovalce še vedno navdajajo s strahospoštovanjem.« Tak­šno brv je visoko v steni nad breznom skupaj s prijateljem Borutom obnovil tudi naš vodnik Iztok, torej pogumnih domačinov še ni zmanjkalo – v previsno steno sta sama znosila težke jeklenice in hrastove plohe.

 

Skrbijo za našo in Unescovo dediščino

V parku želijo ohranjati bogastvo, ki jim je kot Unescova dediščina zaupano v varstvo, pravi Jana Martinčič, ko nas spremlja po zbirki o zgodovini raziskovanja jame, pri čemer opozarja na skromno opremo in iznajdljivost domačinov: »Eden najbolj pogumnih med njimi je bil Cerkvenik, zelo smo ponosni, da ravno mi hranimo njegovo obleko. Posodil nam jo je zbiralec Srečko Rože. Tako tudi vidimo, da niso imeli nobene posebne obleke, v jami so pač nosili tisto, kar so imeli. Jamski raziskovalci so po njihovi zaslugi prišli na že uhojene poti, so si pa dali postavljati spominske table. Predvsem tisti, ki so recimo prispevali denar za urejanje poti, so imeli pravico do takšnih obeležij.« Sredi zbirke stoji maketa Škocjanskih jam z okolico, ki pomaga obiskovalcem razumeti, kako so povezane z Reko in Škocjanom, ki ždi nad njimi: »Zato se to območje imenuje Škocjanske jame. Kadar pridejo k nam šolske skupine, jih opozorimo, naj zvonik na maketi primerjajo z udornimi dolinami, da si bodo laže predstavljali, kako globoke so. Poglejte, tu pa je za lažjo predstavo še prerez Škocjanskih jam. Najprej vidimo ta vhodni del, kjer Reka vstopa v jamo, potem sta tudi dve dolini. Tukaj reka ponikne, in to je cel kan­jon. Za turizem je urejen samo delček jamskega sistema, ves ta dolgi kanal pa je zaprt za obiskovalce. To je eden največjih podzemnih kanjonov.«

Mesto na seznamu Unescove svetovne dediščine je veliko priznanje in zaveza, da morajo ohraniti zaklade, ki so jih prejeli od prednikov, pravi Jana Martinčič: »Škocjanske jame so na ta pomembni seznam, na katerem sta le še dve jami z vsega sveta, uvrstili zaradi jame, zaradi izjemnega kanjona reke Reke, zaradi kapnikov, a tudi zaradi človekovega vpliva na tem območju, zaradi tehniške dediščine. In da ne pozabim – tudi zaradi velike biodiverzitete. Tukaj je ogromno različnih vrst živali in rastlin. Ponosni smo, da so jame tako ohranjene, da so od 32 vrst netopirjev, ki živijo v Sloveniji, v njih našli kar 25 vrst. In nekatere so že na seznamu ogroženih. Netopirji so naša zgodba, a iz njih ne želimo kovati dobička. Skrbimo recimo, da so območja, kjer živijo, čim bolj mirna in čim manj osvetljena, samo pot pri tleh.«

V Škocjanske jame prihaja iz leta v leto več ljudi, in kakor pravi sogovornica, je tudi to zanje velik izziv: ohraniti morajo ravnovesje med dediščino, za katero skrbijo, in sodobnim turizmom, ki vse bolj išče ravno naravne znamenitosti in doživetja v neokrnjeni naravi.