Sem polnozaposlena mati 13-letnika in 14-letnice, s katerima sem izgubila stik. Mož, oče otrok, je zaradi službe zdoma po ves dan. Starejša je popolnoma odsotna, večino časa preživi v svoji sobi, skoraj nimava komunikacije, ker je stalno slabe volje in o tem noče govoriti ne z menoj ne z očetom. Mlajši ob vsaki moji prošnji ali zahtevi začne prepir, zakaj on, ima agresivne izpade in zdi se mi, da je vseskozi ljubosumen na starejšo sestro. Vesela bom vašega nasveta.
Bralka
Vzgoja in odnos, ki ga imamo starši z otrokom, se začneta z rojstvom in se vseskozi gradita. Izguba stika se ne zgodi čez noč, navadno traja ta proces več let. Večina staršev ne pomisli na to, zato spremembam ne namenja posebne pozornosti, saj je večina skrbi za otroka usmerjena v materialne dobrine, šolo, vse mogoče dodatne aktivnosti, hobije, šport in tako zmanjka časa za nujno potrebno druženje s svojim otrokom.
Slab stik se kaže v slabi komunikaciji, otrok nima jasnih vrednot, ne prevzema odgovornosti, neprestani konflikti, ne drži se dogovorov, vede se agresivno, popušča v šoli, beži od doma, zahaja v slabo družbo, zapira se v sobo, pretirano veliko časa preživi na družbenih omrežjih, eksperimentira z alkoholom in drogami …
Izguba stika z mladostnikoma je lahko tudi posledica permisivne vzgoje, saj jima niste postavili jasnih mej in zahtev. Ker se jima ne upate reči ne. Niste ju naučili najpomembnejše lekcije v življenju, to je prevzemanje odgovornosti, saj ste preveč stvari naredili namesto njiju, ker vas je bilo strah zahtevati, ker se vam ni dalo vztrajati, ker ste spoznali, da z vašo vzgojo ni nekaj v redu, nekaj let prepozno, morda tudi zato, ker so bile druge stvari v življenju pomembnejše od vzgoje.
Začnite skupaj načrtovati prosti čas in vikende. Sprašujte in poslušajte najstnika, kaj si želi.
Starši prepogosto najdejo izgovor v svojih obremenitvah, službi in dajo prednost temu, ne pa otroku in njegovi vzgoji.
Otroci potrebujejo občutek varnosti in sprejetosti, to je prvo, kar jim moramo kot starši omogočiti za pravilen razvoj in odnos. To pa dosežemo, ko smo iskreni do njih, si zanje vzamemo čas, se pogovarjamo, imamo skupne aktivnosti, jih učimo prevzemati odgovornost …
Ko znamo pohvaliti njihovo delo, dobre lastnosti in ko znamo izraziti kritiko vedenja, ne osebnosti, ko jasno izražamo naša pričakovanja in poslušamo in sprejmemo njihova. Ko se z otrokom dogovorimo o posledicah in se tega tudi mi dosledno držimo. Tako mu damo občutek varnosti, da mu dovolimo delati napake in da se iz njih tudi nekaj nauči. Ne počnemo stvari namesto njega. S tem mu raste samozavest, počuti se varnega in sprejetega.
Po elektronski pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.
Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.
Očitno je, da sta otroka jezna na vaju starša, ker si zanju ne vzameta časa. Verjetno sta dobila občutek, da sta za vaju nepomembna. Najstnika potrebujeta vaš čas, pozornost mame in očeta. Potrebujeta potrditev, da sta pomembna in sprejeta.
Največkrat starši zaznate problem, ko je že prepozno, ko se poslabša učni uspeh, ko vas pokličejo iz šole, ko se najstniki zaprejo vase, se upirajo, imajo čustvene izbruhe, so jezni, ne želijo več komunicirati z vami.
Pozornost prevečkrat namenjate samo dobrim ocenam v šoli in kakšnemu posebnemu dosežku v športu ali pri drugem hobiju. Tu zmorete pohvalo oz. komentar, da naj le tako nadaljuje in da je to prava pot. Ko dobi kakšno slabo oceno ali rezultat pri športu ni tako dober, dobi najstnik pretirano negativno pozornost in je deležen kritik. Kar za njegov razvoj in samopodobo nikakor ni spodbudno.
Kako spet vzpostaviti stik? Najlažje in najhitreje je, da začnete skupaj načrtovati prosti čas in vikende. Sprašujte in poslušajte najstnika, kaj si želita. Spodbujajte ju, da izrazita svoje želje in pričakovanja. Seveda bo na začetku težko, ker bo to zanju nekaj novega, vendar če želite spremembo, morate vztrajati in otroku dajte vedeti, da vam je res pomemben on in njegovo počutje.
Za starše, ki imajo več otrok, je pomembno, da si večkrat vzamejo čas za vsakega posebej. Naj bo vsak starš izmenično z otrokom. In ta skupni čas preživite kakovostno z veliko pogovora. Ko bo najstnik videl, da ste takrat res samo njegovi, bo zelo verjetno načenjal teme, ki jih v družbi sorojencev ne bi. Tako bo pridobival občutek pomembnosti. Bodite sproščeni in si dovolite tudi vi povedati kaj takega, česar pred drugimi morda ne bi. S tem boste pridobili njegovo zaupanje.
Stik se najlažje naveže ob zabavi, igri, športu, ko boste sproščeni in si boste upali povedati, kako se počutite, kaj vas skrbi, kaj si želite in pričakujete. S tem tudi nevede vabite najstnika, da vam začneta slediti, in v vaši družbi jima postaja prijetno.
***
Mojca Stonič je psihoterapevtka, več informacij pa na: www.solazavzgojostarsev.si.
Komentarji