Kaj ti bo ponos?

Ne spomnim se prav dobro, mislim, da je bil Superman, ni pa nujno, morda kak drug junak, kar niti ni tako pomembno. Zakaj Superman, ker drugače ne bi bilo logično, zakaj sem se kot osnovnošolec tako začudil in obrnil k mami po pojasnilo. Vsi vemo, da se Superman v vsakdanjem življenju pretvarja, da je novinar po imenu Clark Kent. Ja, malo je butasto, na nos si potisne očala in naenkrat ga nihče več ne prepozna. Superman se mora pretvarjati, da je eden izmed nas – za podrobnejši opis tega fenomena si oglejte drugi del Tarantinovega Ubila bom Billa, in kot slehernik se mora tudi odzivati na okolje, ki ga obdaja, da ostaja sprejet in skrit. Pretvarja se, da ga nekaj boli, pretvarja se, da je neroden in da ga je strah. In zdaj pridemo do prizora, ki me je zmedel. Nepridiprav Clarka Kenta oropa na ulici, mu ukrade denarnico ali nekaj, in Superman mu to pusti. Mislim, da je bila situacija takšna, da bi lahko roparja obvladal, ne da bi razkril svojo identiteto. Odločil se je kljub temu predati denarnico. Vsa družina je gledala film in mamo sem vprašal, zakaj je Superman to storil. V pojasnilo sem staknil življenjsko lekcijo. Mama mi je položila na srce, da ne smem nikoli in v nobenem primeru, če mi kdo grozi z orožjem ali da me bo telesno poškodoval, igrati junaka. Narediti moram, kar mi ukaže, pomembno je, da preživim, vse drugo se da zamenjati ali sanirati. Koliko ljudi je že izgubilo življenje, ker so v tovrstnih kriznih trenutkih poskušali obraniti svoj ponos. To je logično, življenje je samo eno, ni ga vredno tvegati, še posebej ne za načelnosti. Lahko si predstavljate, kakšne težave sem imel z razumevanjem harakirija, častne smrti. Kaj za vraga se dogaja s temi samuraji?

Kot otrok Jugoslavije sem bil pogosto priča, kako preprosto je izigrati državo, če malce pogoltneš svoj ponos, se pretvarjaš, da si bolan in ostajaš na bolniški, da si malce počasen v glavi in ti ni treba v vojsko, se malo polulaš v hlače v javnosti, pa je. Posameznik proti sistemu, to je častna zmaga. Če pa že moraš prevzeti odgovornost za svoja dejanja, potem se izgovoriš na alkohol ali težko otroštvo, najraje na oboje hkrati. In opresijo sistema. Saj vsi vemo, kako je, če revež malce pregloboko pogleda v kozarec. Do takrat je veljala za največjo razprodajo ponosa pornografija, največje možno ponižanje. Težko smo si predstavljali, kako se lahko človek spusti še nižje. S časom se je naše razumevanje pornografije spremenilo, nismo je več sodili na enak način, sočasno so se pojavili resničnostni šovi, ki niso nič drugega kot poceni razprodaja ponosa. V njih se ljudje razgalijo do obisti, klasična pornografija temu ne pride do živega. Ali se nikomur ne zdi bizarno, da poročajo o dogajanju v resničnostnih šovih, kot da gre za dejanske novice? Povrh pa stvari, ki jih prikazujejo, niso niti resnične niti šov. Gre za izkoriščanje in obup v obliki nerazumnega samospoštovanja. Sistem proti posamezniku.

Kako bi se obnašal Clark Kent v resničnostnem šovu? Bi opravljal in spletkaril, tožaril, se samozadovoljeval pod odejo, vedoč, da ga snemajo nočne kamere, in na koncu za naklonjenost položil karte na mizo in priznal svoje poreklo, le da bi ugotovil, da ga je to stalo zmage, ker se poraz bolje prodaja? Harakiri na tej točki ne velja več. Če pogledamo čez živo mejo, kam vodijo tovrstne prakse, potem spoznamo, da smo kot družba še vedno v boljši kondiciji od soseske. Čas je, da se pripadniki generacije X nehamo ukvarjati s poveličevanjem lastne mladosti in vrednot, demonizirati napake bumerjev ter prevzamemo odgovornost za svet, ki smo ga podedovali. Milenijci so že utrujeni od poslušanja, da je bilo nekoč vse boljše. Smo tisti, ki vemo, da Clark Kent nikoli ne bi šel v resničnostni šov, smo tisti, ki so zgrmeli v prepad med dvema svetovoma. Radi stokamo, da smo potegnili kratko, čeprav gledamo dokumentarce o prvi in drugi svetovni vojni.