Irak: Zibelka civilizacije je zavožena država

Volitve v Iraku so pretekli konec tedna prinesle presenetljiv izid. Na njih je zmagal šiitski klerik Moktada al Sadr s svojo populistično Zvezo revolucionarjev za spremembe, znano tudi kot Premaknimo se naprej (Sajrun). Dosedanji premier Haider al Abadi je doživel kar grd poraz, saj je s svojo Zvezo za zmago zasedel komaj tretje mesto. Irak pa tudi desetletje in pol po zahodni invaziji ostaja palica prižganega dinamita na enem od največjih sodov nafte na vedno bolj gorečem ognju bližnjevzhodne hladne vojne.

Irak je ena ključnih točk Bližnjega vzhoda. Sicer arabska država leži prav na meji med arabskim in perzijskim svetom. V nasprotju z drugimi Arabci, ki so večinoma pripadniki sunitske veje islama, so Iračani pretežno šiiti, tako kot njihovi vzhodni sosedi Perzijci oziroma Iranci. Poleg tega na severu živi še šest- do osemmilijonska skupnost Kurdov, največjega naroda brez države na svetu.

V državi potekajo vse najpomembnejše ločnice v nestabilni regiji. Ta regija pa bo zaradi izjemnih zalog nafte še vsaj nekaj prihodnjih desetletij zelo pomembna za ves svet.

Zibelka civilizacije

Plodna dolina rek Tigris in Evfrat – Medrečje oziroma Mezopotamija – velja za zibelko civilizacijo. Vendar so bila zadnja stoletja kljub sijajni zgodovini za območje Iraka bolj klavrna. Po turški zasedbi v prvi polovici 17. stoletja je postal nepomembna provinca otomanskega cesarstva in tako je uradno ostalo do dokončnega propada imperija med prvo svetovno vojno in po njej. Takrat so območje zasedli Britanci, ki so na čelo območja postavili kralja Faisala iz plemena Hašemitov; to še danes vlada Jordaniji.

Formalno samostojnost je Irak dobil leta 1932, vendar so ga med drugo svetovno vojno Britanci spet zasedli, saj niso hoteli, da bi se država v nestabilnosti po Faisalovi smrti in državnem udaru nagnila v nemško smer. Hašemiti so ostali na oblasti do državnega udara proti monarhiji leta 1958, ko se je začela doba republike. Po nekaj državnih udarih in prerivanju v vladajočih strukturah je v drugi polovici 70. let oblast trdno prevzel v svoje roke eden najpomembnejših bližnjevzhodnih voditeljev moderne dobe, Sadam Husein.

Dve napaki

Irak je bil v času njegove vladavine sekularna država. Delitev na versko in državno sfero je ohranjal tudi zato, ker je bil pripadnik sunitske manjšine v večinsko šiitski državi. Dejansko pa vera v Iraku ni imela pomembne vloge, vladala je vojaška hunta pod vodstvom Huseina.

Med njegovo vladavino, ki je trajala več kot četrt stoletja, bi lahko Irak zaradi naftno-plinskega bogastva užival vsaj gospodarsko blaginjo, če ne bi Husein zagrešil dveh hudih, nepotrebnih napak. Prva je bil napad na Iran leta 1980. Ker je bila vzhodna soseda po islamski revoluciji leto prej v precejšnjem razsulu, je Husein pričakoval lahko in hitro zmago.

Vendar so se pričakovanja sfižila; vojna med Irakom in Iranom je trajala osem let, zahtevala milijon življenj na obeh straneh in požrla več kot bilijon – tisoč milijard – dolarjev. Obe strani sta ob koncu spopadov leta 1988 razglašali zmago, čeprav ni nobena plačala vojne odškodnine, pa tudi meja je ostala tam, kjer je bila pred vojno.

Druga in še bolj tragična Huseinova napaka je bila invazija na Kuvajt leta 1991. Zaradi nje je država doživela napad sil Združenih narodov, predvsem Združenih držav Amerike. Porazu v vojni so sledile dolgotrajne sankcije, s prepovedjo prodaje nafte vred, razen manjših količin v zameno za hrano in zdravila, ki so v več kot desetletju povzročile popoln gospodarski in s tem socialni propad države. Leta 2003 so Američani in koalicija voljnih – v njej je bila tudi Slovenija, vendar je prispevala samo moralno, ne pa tudi materialno podporo – v okviru tako imenovane globalne vojne proti terorizmu brez mandata OZN pod pretvezo, da ima Irak orožje za množično uničevanje, izvedle drugo invazijo. Takrat je bila država že na kolenih.

Tuje sile so ob pomoči več deset tisoč kurdskih bojevnikov pešmerg leta 2003 Irak hitro in brez težav zavzele, Huseina pa so po nekaj mesecih skrivanja našli. Predali so ga novim oblastem, te pa so ga obsodile na smrt in obesile. V nasprotju z njim njegovega domnevnega orožja za množično uničevanje niso našli.

Krvava leta

Kakor se je že velikokrat pokazalo, je tudi v zelo represivnih diktaturah, kakršna je bila Huseinova v Iraku, pod površjem vse polno opozicije proti oblasti. Kmalu po invaziji leta 2003 se je v Iraku začelo medsebojno klanje in hkrati boj proti okupacijskim enotam. Eden pomembnejših akterjev je bila Mahdijeva vojska pod poveljstvom Moktada al Sadra.

Koliko ljudi je v letih sektaškega nasilja oziroma dejansko državljanske vojne in boja proti okupaciji umrlo, ni niti približno jasno. Ocene se gibljejo od 100.000 do milijona. V sami invaziji je bilo, ker je bila premoč napadalcev nad iraško vojsko dramatična, mrtvih razmeroma malo. Število mrtvih in ranjenih se je začelo hitro večati po njej.

Koalicijske enote so imele v letih po 2003 dobrih 4800 mrtvih in skoraj 33.000 ranjenih, ogromna večina je bila Američanov. Umrlo je tudi do 40.000 najprej iraških vojakov in potem upornikov, pripadnikov sektaških milic. Velika večina mrtvih pa je bila kot vedno civilistov.

Nasilno obdobje se je končalo leta 2011, ko so se iz Iraka umaknile bojne enote koalicije voljnih. Takrat se je začel vzpon prej bolj marginalne sunitske milice Islamska država (IS) pod vodstvom Abu Bakra al Bagdadija. Ta je predvsem v letih 2013 in 2014 zasedla velik del ozemlja Iraka in sosednje Sirije, ki je razpadala v državljanski vojni.

IS je zasedla pomembne vodne vire na sušnem območju in naftne vrelce, tako da se je lahko sama financirala in vzpostavila nekakšno protodržavo. Spretno je izkoriščala sodobne komunikacijske kanale, predvsem družabna omrežja, za širjenje svoje propagande in novačenje borcev. Tisoči so se šli v njene vrste borit iz Evrope, nekateri tudi iz Slovenije. Vrhunec je IS dosegla poleti 2014. Najprej je zasedla eno največjih mest v Iraku Mosul, potem pa je al Bagdadi na ozemlju pod njegovim nadzorom razglasil kalifat in sebe oklical za kalifa.

Kmalu se je začela usklajena mednarodna akcija proti IS, ki je poleg strahovlade na ozemlju pod njenim nadzorom izvajala oziroma prevzela odgovornost za tako rekoč vse teroristične napade v zadnjih letih, tudi v Evropi. V spopadih se je izkazala kot trdoživ – najbolj v branjenju Mosula, ki so ga iraške vladne sile ob odločilni pomoči Kurdov spet prevzele lani poleti, po devetih mesecih bojev –, vendar ne nepremagljiv nasprotnik. Do danes je izgubila tako rekoč vsa ozemlja v Iraku in tudi v Siriji. Za Bagdadija so že neštetokrat sporočili, da so ga ubili, vendar dokazov ni.

Razmere v Iraku so trenutno razmeroma mirne in tudi Kurdi po neuspehu osamosvojitve lani jeseni (trenutno) ne kažejo želje po samostojni državi. Vendar je težko verjeti, da bo Irak dolgoročno ostal takšen, kot je bil. Še posebno zato, ker je zahodna soseda Sirija še vedno v razsulu in je celoten Bližnji vzhod bližje vsesplošni vojni kot trajnemu miru. V veliki bližnjevzhodni vojni med šiiti na čelu z Iranom in suniti na čelu s Saudsko Arabijo bi lahko Irak, kjer je približno dve tretjini prebivalcev šiitov, večina drugih pa sunitov, postal glavno bojišče. Zmaga enega glavnih protagonistov nekdanjih sektaških bojev Moktada al Sadra gotovo ne bo pripomogla k blaženju izjemno eksplozivnih razmer.