Indiana Jones kirurgije

Bosna, Afganistan, Sierra Leone, Liberija, Slonokoščena obala, Čad, Darfur, Jemen, Demokratična republika Kongo, Haiti, Irak, Pakistan, Libija, Sirija, Srednjeafriška republika in Gaza gotovo niso kraji, ki bi jih obiskovale množice turistov. Britanec David Nott jih je. Vse. Vendar Nott ni turist. Je kirurg, ki že četrt stoletja vsako leto vzame neplačan dopust in se odpravi operirat žrtve vojn ali naravnih katastrof. Zaradi dela na izjemno nevarnih krajih se ga je prijelo ime Indiana Jones kirurgije.

Vsi poznamo podvige junaškega arheologa Indiane Jonesa, ki je v štirih filmih in vsem, kar spada zraven, bolj kot akcijski junak in ne resen znanstvenik hodil po svetu in iskal ostanke preteklosti – skrinjo zaveze, mistične indijske dragulje, sveti gral in kristalno lobanjo. Mnogo manj znan je britanski kirurg David Nott, ki po svetu hodi iz humanitarnega vzgiba, da bi pomagal od boga in sveta pozabljenim ljudem na krajih, kjer divjajo spopadi ali se nad njimi znese narava. In ja, Indiana Jones je izmišljen lik, Nott pa je na srečo resničen. Pred kratkim je svoje delo popisal v knjigi Vojni zdravnik (War Doctor).

Glava v oblakih

Leta 1956 v mestecu Carmarthen v Walesu rojenemu Nottu je bila medicina nekako položena v zibko. Njegov oče je bil kirurg burmansko-indijskega rodu, njegova mama iz Walesa pa je bila medicinska sestra. Kot otroka ga je sicer bolj kot medicina zanimalo letalstvo. Zato je pridobil tudi pilotsko licenco in je nekaj časa celo delal kot pilot transportnega letala. Še zdaj pa je podpolkovnik v rezervni sestavi britanskega vojaškega letalstva.

Vendar ga je oče vseskozi usmerjal v medicino in leta 1981 je v Manchestru diplomiral. Specializiral se je za splošnega kirurga in danes za več londonskih bolnišnic v okviru nacionalne zdravstvene službe, kar je v Združenem kraljestvu ekvivalent javnega zdravstvenega sistema, izvaja predvsem operacije na področju žilne, poškodbene in onkološke kirurgije; v medicinskih krogih je znan kot avtoriteta na področju laparoskopskih operacij.



Čeprav bi lahko Nott povsem izpolnjeno živel kot ugleden kirurg v Londonu, ga je očitno nekaj vleklo stran od udobnega življenja v urejenem svetu. Menda ga je vojna kirurgija mikala že od leta 1984, ko si je z očetom ogledal film Polja smrti, v katerem so po izkušnjah dveh novinarjev upodobili strahote režima Rdečih Kmerov v drugi polovici 70. let 20. stoletja v današnji Kambodži. Eden od prizorov filma poteka v prenapolnjeni bolnišnici v glavnem mestu države Phnom Penhu, kjer mora kirurg operirati rano, ki so jo povzročili šrapneli. »Hotel sem biti ta kirurg,« pravi Nott.

Drug, verjetno najpomembnejši razlog, da je postal vojni zdravnik, pa je bil posnetek iz Sarajeva leta 1993. Na njem je moški med ruševinami obupano iskal hčerko. Ko jo je končno našel in odnesel v bolnišnico, tam ni bilo nikogar, da bi ji pomagal. »No, zdaj grem,« se je takrat odločil Nott.

V knjigi Vojni zdravnik je zapisal: »Zadnjih 25 let hodim po svetu in silim v težave. Gre za odvisnost, ki se ji težko uprem. Delno je posledica tega, da bi z znanjem kirurgije pomagal ljudem, ki so doživeli najhujše, kar lahko stori človeštvo. Delno pa gre tudi za željo, da preprosto sem v tistih strahotnih krajih, da živim na območjih, kjer večina ljudi ni nikoli bila in tja niti noče iti.«

Glava v torbi

Leta 1993 se je torej znašel v Sarajevu, ki so ga takrat oblegale razne redne in prostovoljske enote Srbov iz Bosne in Srbije. »Bilo je tako, kakor sem si predstavljal, da bo. Skočil sem z letala in tekel v zavetje pred kroglami, potem so me v neprebojnem vozilu z veliko hitrostjo peljali v bolnišnico. Perfektno! Adrenalin je bil silovit in endorfini so mi dajali občutek, da lahko naredim karkoli. Čudovito je bilo, da sem lahko pomagal ljudem, da sem imel svojo operacijsko dvorano. Seveda sem to hotel podoživeti vedno znova. Ko sem enkrat okusil občutek, se nisem mogel več ustaviti,« se spominja prvega srečanja z vojno medicino v obleganem mestu.

Za vojnega zdravnika je po njegovem najpomembnejše, da vsaj po malem obvlada vsa področja medicine. Nevrologijo, obrazno kirurgijo, kirurške posege v prsni in trebušni votlini, ortopedijo, plastično kirurgijo, pediatrijo, porodničarstvo. Zelo pomembno je tudi, da se je sposoben zelo hitro odločiti, kaj mora storiti. In to brez sodobnih tehnoloških pripomočkov, kot so CT-preiskave, ter celo brez rentgenskih posnetkov, saj so te naprave v od vojne uničenih krajih zelo redke in ponavadi daleč stran od front, kjer dela.

Čeprav Nott o vseh strahotnih krajih, kjer je pomagal, pravi, da so ga spremenili, pa je prepričan, da ga je najbolj spremenila Sirija. V Alep je prvič šel leta poleti 2013. Do takrat je največje mesto v Siriji in eno najstarejših mest na svetu zapustila že velika večina zdravstvenega osebja. Mesto so obvladovali uporniki, vendar je bilo na frontni črti in po njem so neprestano streljali ostrostrelci režima Bašarja al Asada.



Zato so v bolnišnico dobivali največ žrtev s strelnimi ranami. Nott je opazil, da so krogle večino ranjenih v enem dnevu pogosto zadele v enake dele teles. Ko je domačine vprašal, kako je to mogoče, so mu povedali, da se kakšnih 70 ostrostrelcev režima, ki so streljali po njihovem delu mesta, »zabava« tako, da vsak, ki zadene določen del telesa, dobi škatlo cigaret. Posledice najhujše tovrstne stave je videl proti koncu prve odprave v Alep. Nekega dne so se ostrostrelci namreč odločili, da bodo streljali nosečnice. Nott je povedal, da so bila to najbolj šokantna nasilna dejanja človeka proti soljudem, kar jih je kdaj videl.

Pri takem življenjskem slogu najbrž ni presenetljivo, da je bil Nott dolgo samski. Vendar je malo pred drugo odpravo v Alep, na nekem dogodku, na katerem so zbirali sredstva za pomoč Siriji, spoznal zgodovinarko in politologinjo Elly. Ko se je drugič vrnil iz takrat že popolnoma porušenega mesta – domačini v Alepu so ga spraševali, ali je popolnoma nor, da je prišel še enkrat, in mu pripisali polovične možnosti, da bo preživel –, sta se leta 2015 poročila in imata zdaj dve majhni hčerki.

Bolj hladna glava

Na krizna žarišča hodi v okviru organizacij, kot sta Zdravniki brez meja in Rdeči križ. Z Elly pa sta ustanovila tudi Fundacijo Davida Notta, s katero izboljšujeta možnosti za humanitarno kirurgijo. Zato Nott zadnja leta na krizna žarišča hodi manj za neposredno pomoč pri reševanju življenj, ampak bolj zato, da izobražuje domače zdravnike in zdravstvene delavce.

Ker se Indiana Jones kirurgije nič kaj rad ne nastavlja žarometom, so ga novinarji ob nedavnem izidu knjige vprašali, zakaj jo je sploh napisal, saj je tako seveda vzbudil veliko pozornosti. »Prijatelj Amar in drugi zdravniki v Siriji so mi naročili, da jo moram napisati. Če je ne bi, se njihov glas ne bi nikoli slišal in nihče ne bi vedel, kaj se je v njihovi domovini v resnici dogajalo,« je povedal vojni zdravnik.