Horda izzivalcev Donalda Trumpa

Čeprav je do najpomembnejših volitev na svetu, izbire predsednika Združenih držav Amerike, še skoraj leto in pol, se volilni boj to poletje začenja zares. Aktualni predsed­nik, republikanec Donald Trump, je ta teden v Orlandu na Floridi pred 20.000 privrženci uradno začel kampanjo za drugi mandat. To mu bo poskušala preprečiti množica demokratskih protikandidatov, ki pa jih pred merjenjem moči z njim čaka še mesarsko klanje znotraj stranke.



Trump sicer ni avtomatsko kandidat republikancev. Tudi njega namreč čakajo strankarske volitve. Govorilo se je, da naj bi se v stranki, katere vodstvo newyorškega povzpetnika ne mara preveč, našel kakšen resen protikandidat, vendar se je do zdaj uradno prijavil le predstavnik naprednejšega krila stranke Bill Weld, nekdanji guverner severovzhodne zvezne države Massachusetts. Raziskave javnega mnenja pa kažejo, da proti Trumpu, ki je za kampanjo zbral že skoraj 100 milijonov dolarjev, nima skoraj nobenih možnosti.

Trump je neuradno svojo kandidaturo za drugi mandat napovedal že februarja 2017, manj kot mesec po uradnem začetku prvega mandata. Zgodnje napovedi so sicer stalnica ameriške politike, vendar je tako zgodnja najbrž rekord, čeprav je povsem v skladu s Trumpovim načinom delovanja. Tokrat se bo v volilni boj najbrž podal z geslom »Ohranimo Ameriko veliko!«, saj je do zdaj ugotovil, da je že izpolnil vodilo prve kampanje »Naredimo Ameriko spet veliko!«. Njegov podpredsedniški kandidat bo dosedanji podpredsednik Mike Pence.

Zmagali bomo!

V demokratski stranki, kjer so prej ko ne vsi zgroženi nad vladavino Trumpa, saj se mu je ob sicer dokaj dobrih gospodarskih razmerah uspelo skregati s tako rekoč vsem svetom, so seveda prepričani, da je robati vodja države zrel za odstrel. Ker verjamejo, da bo kdorkoli od njih v neposrednem spopadu z njim zmagal, se je do zdaj zvezni volilni komisiji, kar je ekvivalent slovenske Državne volilne komisije, prijavilo več kot, reci in piši, 260 demokratskih pretendentov za predsedniški položaj. Od tega jih je natančno dva ducata »velikih«, kakor v ZDA pravijo resnim kandidatom.

Zgodovina sicer ne govori v prid prepričanju demokratov o tem, da bi kdorkoli od njih premagal Trumpa. Aktualni predsednik je zadnjič izgubil volitve po samo enem mandatu zdaj že kar daljnega leta 1992, ko je (republikanca) Georgea Busha st. premagal Bill Clinton. Tako Clinton kot njegova naslednika George Bush ml. in Barack Obama so osvojili po dva mandata, kar je največ, kar od leta 1947 dovoljuje njihov ustavni sistem.

Demokrati so se v volilno tekmo vključevali pozneje kot Trump. Vendar ne veliko pozneje. Prvi od resnih je kandidaturo že julija 2017 napovedal kongresnik iz Marylanda John Delaney. Res velike pa so se začele vrstiti letos. Lani je sicer več pretendentov ustanovilo urade za proučevanje možnosti za izvolitev, kar je jasen znak za napoved kandidature. Ti uradi so se namnožili letos, ko so začele prihajati tudi največje kandidature.

Med te ne sodi kandidatura slovenske rojakinje, senatorke iz Minnesote Amy Klobuchar, ki jo je objavila 10. februarja. Aktualni predsednik Trump se je takrat odzval s posmehom, češ da je izbrala res slab trenutek, saj je v govoru ob napovedi med snežnim metežem govorila o segrevanju ozračja. Čeprav so Klobucharjevo omenjali kot kandidatko z dobrimi možnostmi, to dejansko nikoli ni bila; ob njeni razglasitvi se je tako zdelo, saj prva liga demokratov še ni resno stopila v igro.

Progresivca

Razen senatorke iz Massachusettsa Elizabeth Warren, ki je kandidaturo objavila dan pred njo. Članico zgornjega doma ameriškega kongresa imajo nekateri zaradi zavzemanja za socialno varstvo in varstvo potrošnikov za levičarsko populistko. Sama se s tem sicer ne strinja, vendar je nedvomno predstavnica levega krila demokratov.



Nekdanja profesorica prava je med najglasnejšimi kritiki politike Donalda Trumpa. Ostro nasprotuje njegovim ukrepom proti priseljevanju, za gospodarsko zapiranje in je proti sedanji zunanji politiki ZDA nasploh. Aprila letos, po objavi delnega poročila posebnega preiskovalca Roberta Muellerja o Trumpovih povezavah z Rusi in njihovem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve leta 2016, je takoj pozvala spodnji dom kongresa, naj začne postopek Trumpove odstavitve.

Drugi med najpomembnejšimi demokratskimi kandidati je 19. februarja oznanil, da se po štirih letih spet podaja v boj za Belo hišo, senator iz Vermonta Bernie Sanders. Glasnik najbolj progresivnega dela demokratske stranke, samooklicani demokratični socialist, kar za ušesa povprečnega bogaboječega prebivalca osrednjega dela ZDA pomeni vsaj komunist, če že ne boljševik, je postal znan med prejšnjo volilno kampanjo.



Takrat je za nesporno favoritko med demokrati in nasploh veljala nekdanja prva dama in nekdanja zunanja ministrica Hillary Clinton. Vendar je Sanders s svojo levičarsko retoriko pridobil milijone mladih volivcev in kljub poznemu vstopu v kampanjo dodobra namučil Clintonovo. Ta je potem sicer zbrala tri milijone več glasov kot Trump, vendar je zaradi arhaičnega posrednega elektorskega volilnega sistema volitve izgubila. Raziskave po volitvah so pokazale, da bi Sanders Trumpa najbrž premagal, saj sedanji predsednik proti njemu ne bi mogel uporabiti svojega najmočnejšega orožja, očitkov o povezavah s pokvarjeno washingtonsko politično elito.

Vodilni protikandidat

Tako na demokratski kot republikanski strani pa so vsi čakali še na to, ali se bo v predsedniško tekmo podal nekdanji dolgoletni senator iz zvezne države Delaware in v letih od 2009 do 2017 podpredsednik Baracka Obame Joe Biden. Veteran demokratske stranke je o kandidaturi resno razmišljal že leta 2016, vendar ga je takrat za naporno volilno tekmo preveč potrla smrt sina Beauja, ki je leto prej umrl zaradi možganskega tumorja, star komaj 46 let.

Vsa ugibanja so se končala 25. aprila, ko je Joe Biden uradno potrdil svojo kandidaturo. V nasprotju z Warrenovo in Sandersom, ki sta za ameriške razmere izrazita levičarja, je nekdanji podpredsednik predstavnik zmernega krila demokratov. Če je Sanders ljubljenec mlajših volivcev, saj že desetletja govori predvsem o tem, da je neoliberalna smer, v katero se gibljejo ZDA in z njimi ves svet, pogubna tako v social­nem kot okoljskem pogledu, ima Biden širši doseg. Njegova politika bi bila v bistvu nadaljevanje osmih let vladavine Obame. Vsekakor bo s svojimi obljubami o obnovi starih časov, ko sta srednji in delavski razred krasno živela, lovil starejše bele moške, ki so se iz vrst demokratov razbežali pred Sandersovim bentenjem.

Ameriška industrija raziskav javnega mnenja v teh dneh neutrudno bruha najrazličnejše ugotovitve. V vseh so vodilni trije kandidati demokratov (v tem vrstnem redu) Biden, Sanders in Warrenova. Malo presenetljivo se jim je na četrtem mestu pridružil mladi župan nepomembnega nekdanjega industrijskega mesta v zvezni državi Indiani South Benda Pete Buttigieg. Kot odkriti homoseksualec je seveda izrazit progresivec, ki podpira vsakovrstno enakopravnost, sindikalizem, omejevanje pravice do orožja in boj proti podnebnim spremembam, vendar se v nasprotju s socialistom Sandersom zavzema za demokratični kapitalizem.

Črni dnevi za predsednika

Za vse štiri vodilne demokrate je raziskava javnega mnenja Trumpu izrazito naklonjene televizijske mreže Fox News, ki je predsednik nikakor ne more obtožiti, da je eden od njemu nenaklonjenih lažnivih medijev, prejšnji konec tedna pokazala, da bi v neposrednem spopadu premagali Trumpa. Biden in Sanders bi imela celo desetino glasov prednosti. Zato Trump ne izbira več besed v napadih na tekmece, od katerih mu bo eden novembra prihodnje leto najverjet­neje stal nasproti.

Vendar demokrate do takrat čaka še veliko ovir. Znotrajstrankarski boj v Ameriki nikakor ni skrit, ampak se umazano perilo pere v javnih soočenjih, kar lahko kandidatom zelo škodi. Vendar mesarsko klanje pred kamerami ni nujno slabo, kar je leta 2016 najboljše pokazal sedanji predsednik. Čeprav so ga imeli ob najavi kandidature vsi za bedaka ali v najboljšem primeru za klovna, ki s predsedniškimi ambicijami sploh ne misli resno, je dolgotrajni znotrajstrankarski boj obrnil v svoj prid in se postopoma prikazal kot zaščitnik malega človeka pred odtujenimi elitami.



Videti pa je, da bo prihodnji predsednik ZDA precej star. Že Trump je bil leta 2017, ko je prevzel položaj, s 70 leti najstarejši prvič izvoljeni predsednik. Elizabeth Warren jih bo januarja 2021, ko bo morebiti zaprisegla, štela 71, Biden 78 in Sanders 79. Katerikoli od njih bi torej od Trumpa takoj prevzel žezlo najstarejšega prvič izvoljenega predsednika. V nasprotju z njimi bi bil Buttigieg ob zaprisegi 20. januarja 2021 z 39 leti najmlajši predsed­nik ZDA v zgodovini. A zdi se, da bi Američani veliko lažje prebavili predsednika ali celo predsednico v letih, ko so njihovi vrstniki že zdavnaj v pokoju, kot pa predsednika, poročenega z moškim.