Gozd je njeno zavetje

Življenje Alenke Žumbar Klopčič je tako pestro, da se zdi, da ima njen dan vsaj 36 ur: solastnica, direktorica in urednica vodilnega energetskega portala v Sloveniji in jugovzhodni Evropi Energetika.NET je tudi avtorica številnih knjig o okoljski problematiki za otroke, od lani je na doktorskem študiju, ob tem pa se pripravlja že na tretji polmaraton Naj-naj 21.

Letošnja nominiranka za Slovenko leta je v Lukovici pred leti ustanovila tudi Srečno hišo, kjer na različne načine pomagajo otrokom iz rejniških in socialno ogroženih družin, z možem pa kot botra podpirata še dve deklici iz Mladinskega doma Malči Beličeve. Poleg tega so pri njiju po novem doma tri papige iz enega od zavetišč.

Čeprav je zdaj v enem, zdaj v drugem projektu, sta zaščitni znak ekonomistke ter magistre poslovnih ved in mednarodnih študij, ki je od lani še na doktorskem študiju na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, njen široki nasmeh in pozitivna naravnost. Medtem ko je prejšnji teden v Portorožu uspešno izpeljala En.odmev 019, Energetikin najpomembnejši dogodek v letu, je bila ta teden že spet ob morju, tokrat na konferenci inOrbit, soboto pa je preživela na konferenci World of Synergy v Olimju. »Ta vikend zato ni nil tak, kot so moji običajni vikendi,« v smehu poudarja sogovornica.



Ob družbeno odgovornem pisanju, s katerim na prijeten in nevsiljiv način spodbuja k prijaznemu ravnanju z vsemi živimi bitji in okoljem, podpori najrazličnejšim človekoljubnim organizacijam in zavetiščem za živali, bdenju nad Srečno hišo ter njenem podjetniškem angažmaju pri zagonskem podjetju Boo, ki izdeluje damske torbice in nahrbtnike, vseeno najde čas tudi zase in nujno potrebni mir.



Prizna sicer, da je nase v preteklosti prepogosto pozabila, kar jo je na koncu privedlo do hude izčrpanosti, a se je še pravočasno vzela roke in poskrbela zase, saj drugače ne bi mogla več niti za druge, kar strastno počne že dolga leta. »Dajmo tisto, kar lahko, saj tudi to osrečuje,« je moto, ki mu sledi in ga je poudarila tudi kot eden od obrazov 13. kampanje Nivea – Podarite nam modro srce, in si želi, da bi na tak način delovalo čim več ljudi.
 

S kom najraje preživljate konec tedna, kaj vas najbolj sprošča?

Z možem Tomažem, in to med tekom po naravi ali sopihanjem v naše čudovite hribe. Najbolj pa me sprošča, in to ne velja le za vikende, ko se spustim s kolesom po klancu navzdol.

Kam se odpravite, kadar potrebujete čas zase, zakaj ravno tja?

Moje zavetje je že od mladih nog gozd. Tam te nihče ne obsoja, nihče ni glasen, nikomur ni treba nič odgovarjati, si lahko čisto in samo ti. Če srečam kak­šno srnico – in to je v naših gozdovih skoraj vedno –, se zahvalim univerzumu, da sem lahko del te čudovite narave, s tem razlogom se pogosto tudi naslonim na kakšno drevo in zadiham s polnimi pljuči. Kako dober zrak imamo v naši deželi; hvaležni bi morali biti zanj!

Ali konce tedna vnaprej načrtujete ali ste bolj nagnjeni k trenutnemu navdihu?

Ne, načrtov še za konec tedna pa res ne maram; že tako je vsakdan po sebi do potankosti splaniran. Veselim se torej vikendov samo zaradi vikendov. Vikend je zame, kot rečeno, šport v naravi, dihanje svežega zraka v vsakem vremenu ne glede na letni čas, uživanje dobre vegi hrane, branje knjig in seveda – kakovostno druženje z mojim Tomažem, tudi ob tv-serijah.

Kadar pa se vendarle ponudi prilož­nost, da se odpravite na potovanje ali izlet, se prepustite toku in raje vse vnaprej načrtujete?

Zadnjih nekaj let enkrat na leto odpotujem kam s prijateljico, sodelavko in poslovno partnerko Tanjo (je namreč solastnica Montela Energetike.NET) – in takrat je, večinoma prav po njeni zaslugi, potovanje res bolj načrtovano, tako da točno veva, kje bova spali prva dva dni, pa naslednje tri dni, nadaljnji teden na tem otoku in tako naprej. Najina potovanja namreč nikoli niso takšna, da bi bili nastanjeni na enem mestu, ampak se premikava. Destinacije, kot so Avstralija, Havaji pa Baltik, to skorajda »zahtevajo«. Tako kot to, da se popotnik vnaprej malce poduči o zgodovini, kulturi izbranega kraja. S tem ga, po mojem skromnem mnenju, tudi zares počasti. Kadar pa moram na poslovno pot – v povprečju je vsaj ena takšna na mesec –, si takrat, ko si vzamem čas za odkrivanje novih mest in krajev, to privoščim brez zemljevida, sledim pa edinole svojemu nosu!

Vas slabo vreme kdaj odvrne od načrtov? Če vas, kaj počnete doma?

Nikdar! Mogoče zveni pocukrano, ampak jaz sem iskreno hvaležna svojemu telesu in častim svojo energijo, ko me ponese na vrh hriba ali gore v dežju ali snegu! Takrat je narava še sploh umirjena, na poteh srečam še manj ljudi in meni je to nekaj najbolj spokojnega. Le moj korak in moj dih.

Se vam uspe takrat res odmakniti od delovnih obveznosti?

Vse bolj, čeprav se moram za to res truditi. Če se to že zgodi, sem si tako načrtovala sama in mi ni odveč –, pa tudi nasploh poskušam vikende – prav zato, da vedno znova obnovim navdih za tekoče delo –, izkoriščati za sproščanje. Hygge in to. Nekdaj živčen utrip – tak s premalo spanca in preveč hektike – sem namreč začela pred dvema letoma umirjati tudi s transcendentalno meditacijo, zdaj pa izvajam še druge tehnike sproščanja. In ne, ni treba veliko časa, le tisti čas, ki ga imam – čas je resnično vse, kar imamo! –, namenim za stvari, ki so čisto zares steber mojega dobrega počutja.

Kaj bi bil torej za vas sanjski konec ted­na?

Začetek dneva z razteznimi vajami pred najino leseno »hygge« hiško – čas za slednjo še pride, jutranje vaje pa že dolgo redno izvajam! –, šport in meditacija v naravi, kar si tudi redno privoščim, takšno ali drugačno druženje z mojim dragim, ki obvezno vključuje dobro hrano – kako prikladno, najina najljubša restavracija, ki jo obiščeva vsak vikend, se imenuje Dober krožnik! –, čez čas pa spet pohajkovanje na prostem s kakšnim psičkom, saj sva lani izgubila ljubljeno psičko Tašo (tudi posvojenko iz zavetišča Gmajnice). Pa seveda dobre knjige in tv-serije nekje vmes!