Edini resnični žrtvi sta otroka

Trenutno stanje je tako: otroka in midva živimo v hišici, kjer imata otroka vsak svojo sobo, midva spalnico, dnevno življenje pa naj bi potekalo v prostoru kuhinje, jedilnice in dnevne sobe, ki je vse v enem. Vsi smo radi doma, a je vsak v svoji sobi za računalnikom, s svojimi mislimi, pogovori, igrami in vsem, kar tam je. Razen našega vsemogočnega, ki je za zdaj še moj mož in oče odraščajočih otrok. On kot car leži v dnevni sobi in ves večer tja do treh zjutraj gleda televizijo. Večinoma ne govori z otrokoma, razen pozdrava. Z nami nikdar ne je kosila, ker ga večinoma ni, čeprav je brezposeln in bi lahko vse dneve ribal hišo in kuhal za družino. Ampak on gre, se pogovarja in »dela«. Nihče ne ve, kaj, s kom, kje. Ne pove, kam gre, s kom gre, kaj sploh dela. Ker pravi, da dela.

Z mano ne govori že več kot tri leta. Nimamo skupnih načrtov, skupnih ciljev, kje in kdaj bomo preživeli dopust ali v katero šolo bo šel otrok, kaj bodo delali med počitnicami, kaj bomo jedli, kaj bo za vikend. Brez veze. Nič! Hiša, stara pet let, razpada, on ne zamenja niti žarnice, ne pritisne gumba za pomivalni stroj, omare in vse drugo popravljam sama, saj sem se v teh letih že navadila, da on »ne zna«. Šola otrok ga ne zanima, nič ga ne zanima, on igra računalniške igrice ali bere maile na računalniku. Zvečer pa na razpadajočem trosedu ležerno gleda televizijo. In s tem zastrup­lja tudi otroka, ki imata lep vzor. Predvsem sina, ki mu uspešno sledi.

V družbo ne zahajamo več skupaj, ker sva prenaporna, saj me ves čas žali in ponižuje, jaz se pa ne dam in vračam udarce. Tako je tudi doma, kadar smo morda skupaj za mizo. Ponižuje in žali me pred otrokoma, zbija mojo avtoriteto in daje v nič vse, kar kdorkoli naredi. Večinoma se pogovarjam z otrokoma jaz, saj ju vsak dan pričakam s kosilom, povprašam o dogajanju v šoli, načrtih za vsak dan sproti in v bistvu organiziram naše življenje. Nakupujem hrano, sem čistilka, kuharica, perica, urejevalka vrta … no, ne vem kaj nisem.

Imam pač tako službo, da sem lahko preživela veliko časa s svojima otrokoma, vsa poletja sama z njima na morju. In predvsem se z njima pogovarjam in vsaj vem, kaj se z njima dogaja. Zdaj pa bistvo: seksa ni več že več kot tri leta, prijazne besede tudi ne, čeprav spiva v isti postelji, ker druge možnosti ni. Pogovarjava se ne, nimava niti ene skupne točke, razen otrok, za katera bolj ali manj on samo plačuje položnice, enega vozi po treningih, to pa je tudi vse.

Ne greva nikamor skupaj, on hodi posebej, jaz zadnje leto ne hodim nikamor. Skratka: mi ga ne zanimamo. Pravi, da druge ženske nima, telefon skriva pred mano in ga ugaša, računalnik tudi. Narok za ločitveno razpravo sem že dvakrat odložila, zdaj gre zares, tretjič bom morala tja. Pa še kolebam, ker se mi smili. Iz hiše, ki je od vsakega pol, noče. Pravi, da je najemnina predraga, drug drugega ne moreva izplačati. In vsak trenutek z njim mi je neprijeten za bruhat … ne vem, kaj naj. Ne vem, ali je tak človek vreden mojega življenja, saj zaradi njega padam v depresije, z vsako besedo me prizadane, zapijam se in na vse mogoče načine bežim, si uničujem zdravje. Vsi drugi, ki ga poznajo, pa imajo o njem najlepše mnenje in se mi čudijo, saj je tako prijazen in ustrežljiv. Takega mnenja so tudi moja mama, brat in sestra, skratka vsi, ki ga pač vidijo nekajkrat na leto in ne živijo z njim. Mislim, da nujno potrebujem pomoč. On je noče, poiskala sem nama že družinskega terapevta, pa ga je »nekaj zmotilo«. Zmanjkuje mi volje do življenja. Bralka

Nič kaj dosti ni ostalo v tem vajinem odnosu. Vmes sem se nekajkrat vprašal, ali je to sploh še odnos. Pa je. Prazen, odtujen, ponižujoč, boleč ... – pa vendarle še vedno odnos. Na neki čuden način še vedno zelo močno potrebujete nekaj, kar dobivate v njem. Zelo bi vam pomagalo, če bi si res upali pogledati globoko vase in se zavedeti, kaj to je, od kod izhaja in zakaj tega nočete izpustiti.

Ne bi spet na dolgo pisal, da je vaš partner verjetno zelo podoben vašemu očetu, prav tako vajin odnos. Se vam je oče tudi smilil? Zaradi tega si niste upali nič zahtevati od njega, ampak ste samo mirno vse skupaj prenašali? Vaš partner ima vso pravico, da ga je nekaj »zmotilo« pri družinskem terapevtu. Kaj pa je zmotilo vas, da niste sami vztrajali pri terapiji? Je res pomemben samo vajin odnos, družina, vi ste pa nepomembni?

Kakor sem že velikokrat napisal, partnerja ne morete prisiliti in tudi spremeniti ne. Sebe pa lahko. Če toliko let vztrajate v takem odnosu, prenašate vse, kar ste opisali, morate zanesljivo marsikaj spremeniti pri sebi. Pri tem boste verjetno potrebovali pomoč, saj so se negativni vzorci v vas očitno globoko ukoreninili. Mama ste, zato nehajte »zaradi njega padati v depresije, se zapijati, na vse mogoče načine bežati in si uničevati zdravje«. Otroka vas potrebujeta, če bi se vam že kdo moral smiliti, sta to onadva.
Ker sta v tej vaši zgodbi edini pravi žrtvi, vidva s partnerjem pa sta sostorilca.

Morda se tole bere pretrdo, ampak za vsak odnos sta odgovorna dva in vsako družino ustvarjata predvsem starša. S svojo žrtveno in potrpež­ljivo držo ne pomagate nikomur, sploh pa ne otrokoma. Njima samo dajete zgled, da morajo ženske potrpeti, zdržati, poskrbeti za vse, moški pa lahko počne, kar se mu zljubi. Čez leta bosta na enak način sama vstopala v intimne odnose in jih, podobno kot vi, v bolečinah poskušala spreminjati.

Boste prevzeli svojo odgovornost vsaj kot mama, če je kot ženska ne zmorete? Boste nehali prenašati, česar se prenesti ne da. Boste razbili to praznino, preden vam bo razžrla zdravje in bosta otroka izgubila še te nekaj mame, ki jo imata? Včasih je ločitev prava rešitev, ne vem, ali ste vi oziroma vidva že tako daleč.

Ampak to ni ključno vprašanje. Morebitna ločitev sama po sebi ne bo ničesar spremenila, če ne boste hkrati spremenili nekaj pri sebi. To pomeni spremeniti dojemanje sebe, drugih in sveta okrog sebe. Najti samospoštovanje, samozavest ... Precej lažje in hitreje bi vam to spreminjanje šlo ob terapevtski pomoči. Vsekakor naredite nekaj, stopite iz te praznine, pa naj vas bo še tako strah. Že zdaj ste sami za vse, od partnerja, kakor pišete, nimate skoraj nič. Razen nečesa zelo bolečega, kar vas prek njega povezuje z izvorno družino. Želim vam, da čim prej ugotovite, da tega v resnici ne potrebujete več. Ko se bo to zgodilo, se boste lahko bolj svobodno in razumno odločali – najprej zase!