Dovolj je star, da nosi odgovornost za šolo

Pozdravljeni! Znašli smo se v situaciji, iz katere ne najdemo poti. Sin, gimnazijec, ima v šoli vse slabše ocene, vendar ne želi nikakršne pomoči. Vedno znova zatrjuje, da bo probleme rešil sam, hkrati pa si nabira vse več slabih ocen. Z ženo imava na to različne poglede, zaradi česar se slabšajo tudi odnosi med nama. Ona meni, da bi mu morala kljub vsemu pomagati in narediti vse, da se izvleče iz težav. Jaz pa sem mnenja, naj – če ne želi pomoči – jih poskusi rešiti sam, pa naj bo, kar bo. Žena ima občutek, da nama je kot staršema spodletelo, sam pa pravim, da je pri 17 letih fant dovolj star, da ve, kaj dela. Kaj naj storiva, kateri pristop je po vašem mnenju ustreznejši? Hvala za odgovor. Arne

S takim in podobnimi vprašanji se srečuje veliko staršev srednješolcev in tudi mladostnikov, ki so že na fakulteti. Ena najpomembnejših nalog staršev je, da svoje otroke vzgojijo v odgovorno osebo, ki bo sposobna prevzeti posledice svojih dobrih in slabih dejanj, odločitev. Če ste se tega zavedali in otroka od rojstva vzgajali v tej smeri in prepričanju, najstnik ne bo imel večjih težav. Zaplete se lahko, ko starši želite reševati težave že skoraj polnoletnega človeka.

Način, kako se takrat soočite s težavo, je odraz vzgoje v obdobju pred tem. Tu se lahko vprašamo, ali ne zaupate svojemu mladostniku, da bo zmogel sam rešiti težavo in nositi posledice, kakršnekoli že bodo, ali vaš otrok ne zaupa vam in ne želi, da mu kakorkoli pomagate. To je nemalokdaj težko, ker starši želite, da vaš mladostnik dosega ocene in življenje, kot si ga predstav­ljate vi. Pri vas je očitno, da se bolj kot sin obremenjujete z njegovimi ocenami, s šolo. Če noče sprejeti pomoči pri učenju, ga pustite, da sam naredi, kar misli, da mora. Dovolj je star, da začne sprejemati odločitve in s tem tudi posledice svojih dejanj. Tu vam dam prav, ko ste mnenja, da naj sam popravi ocene, ker ne želi sprejeti pomoči. To je tudi sporočilo, da spoštujete njegovo odločitev.

Začnite razmišljati, da je tudi to, kako se obnaša do šole, del vzgoje. Tudi če na koncu ocene ne bodo ravno lepe ali morda niti pozitivne, se bo moral sam soočiti s tem. In prav je tako! Le tako bo dobil izkušnjo, kaj pomeni slab šolski uspeh. Tudi to je del odraščanja. Šola in njegove ocene so njegova odgovornost!

Če sta ga vzgajala v smeri, da odraste v samostojnega in odgovornega človeka, svojega srednješolca ne glejta kot otroka, ki ima deset let in ni zmožen presoje ter prevzemanja odgovornosti za slab uspeh v šoli. S tem mu bosta dala potrditev, da mu zaupata, kar mladostniku pomaga pri samozavesti.

Sta ga vprašala in dobila odgovor, zakaj ne želi pomoči? Imate tudi zaradi katerih drugih situacij težave, kar bi kazalo na vzorec obnašanja? Na ta vprašanja si kot starša odgovorita.

Pri vsej zadevi je najbolj pomembno, da prepoznate kakšne druge morebitne težave, ki bi jih utegnil imeti in so slabe ocene posledice nečesa drugega.

Neskladje pri vzgoji in odločit­vah pri otrocih in mladostnikih lahko sproži napetost in prepir tudi med staršema, ker nimata enakega mišljenja in pristopa. To pa je posledica, ker že prej nista imela usklajene vzgoje.

Vzgoja in odločitve glede otrok se začnejo z njihovim rojstvom in težave, ki se pokažejo pri tem, lahko zelo močno vplivajo na partnerski odnos. Zato je za vaju kot partnerja zelo pomembno, da se tega zavedata in poskušata najti skupni jezik. Večkrat se pojavi občutek krivde, ko je kateri od staršev prepričan, da je pri vzgoji naredil nekaj narobe. Seveda to slabo vpliva na partnerski odnos, posebno če se začnejo vrstiti očitki in obtoževanja. Predstave, prepričanja in način vzgoje starši prenesete iz svojih družin, kako ste bili vzgajani, in to želite nadaljevati pri svojih otrocih. Predstave enega se lahko močno razlikujejo od partnerjevih, ker je imel on drugačno vzgojo. Če ne najdeta skupnega jezika pri vzgoji ali reševanja problemov in težav, priporočam obisk pri strokovnjaku, ki vama bo znal svetovati.