Dobro jutro, Ljubljana!

Doslejšnje žitje, po volji big banga, pa ne trgovskega, ali pa na drugi strani pač kreacionizma, mi je namenilo nekaj več kot 21.000 nočitev, glede na to, da ob tipkanju uporabljam računalo, upam, da izračuni niso preveč zgrešeni. Od tega me je 70-odstotno ob jogi pritiskala mora. Je to fajn ali strašljiv odstotek, na podlagi ogledaljenja v lastnem življenju preračunajte sami.

Najprej sem, skoraj gotovo madežno spočet, prenočeval nekje na Vrazovem trgu v Ljubljani. Potem so si noči podajale roke na Glavarjevi ulici, temu je sledila sporazumna odtegnitev od metaforične, če ne metonimične materine grude (grudi = dojke), tako da sem se sredi noči, opolnoči, kar dolgo premetaval na Glinškovi ploščadi. V samosti je bilo pozabno, v dvoje nepozabno.

Petino stoletja pa sem začel prenočevati skoraj 30 kilometrov iz Ljubljane, kjer gnezdim z izbranci svojega življenja. Takole čez uček, tam sem doslej smrčal več kot 7000-krat, na neizmerno veselje svoje druge polovice upam, da sem, optimist, malo čez polnočnico, pardon, polovico nočitev, ko bo nastopila večna zatemnitev.

Da ne bo kdo mislil, doslej sem drnjohal malodane po vsem svetu, razen v Aziji, Avstraliji, Severni in Južni Ameriki, prenočevanje v 99 odstotkih temnopolte celine pa je zame črna lisa. Sem pomanjkljivi Svetoljubljančan.

Poleg osnovnih družinskih posteljevanj sem parkrat jutro dočakal na ljubljanskih naslovih, kjer je bilo sredi noči, po polnoči pomembno vse drugo razen lokacija. Pa pred dobro šestino stoletja sem slabega zdravja nočil na ljubljanski Zaloški, iz podobnega razloga, ja, ko gre za življenje, se tudi to zgodi Ljubljančanu, v Mariboru.

Ljubljana je zame že dolgo nujno dnevno obiskovalno zlo. Nujno, ker mi brez kruha ni živeti. Ne podnevi ne ponoči, no, zjutraj.

Reklo, ki opozarja, da kakršen je oče, takšen je sin, v naši osnovni celici družbe, kjer sem jaz v vlogi očeta, na srečo ne drži. Se pa sem ter tja dogodi sopomenka, češ, ti očeta do praga, sin tebe čez prag. Le da ne v najkrutejši obliki.

Prvorojenka postane polnoletnica, dve leti pozneje pa naj bi imela prvič žuriranja vredno okroglo obletovanje. Z eno samo, podvojeno težavo. Sobivanjem s starši.

In če sva pred dvema letoma odmrmrala v Gozd - Martuljek, je bila tokrat najina domišljija bistveno radikalnejša. Zakaj ne bi prenočila v Ljubljani? Nekaj znancev nama je ponudilo enoposteljno uslugo, kjer bi pasala kot stari ata na deset let mlajšo mamo, ampak ne, midva sva želela več. Ker sem vešč bookinga, sem nama našel cenovno blažilno sobico za dva.

Nasledničino žuranje dveh desetletij se je ujemalo z najinim slavljenjem v družbi službenih krušnih soborcev. Kako je s čudeži onstran, še ne vem, na naši strani pa za komaj verjetno medsebojno prijateljstvo in naklonjenost siceršnjih sitnežev in zadrtežev ni bilo treba veliko (popiti).

Pot z žurke do bookingirane kamrice je bila sredi noči, kar precej po polnoči, dolga. Vsled ošibele psihofizične prištevnosti sem, rojen Ljubljančan, prvič spoznal, kako je Slovenska cesta vijugava, tam mimo Name celo serpentinasta. Zlasti težko (pre)hodna, če sneži.

Ampak, digitalno dogovorjena sva prišla na cilj, vrata v smrčalni raj so se odprla, kar sem ugledal, bi oče mojega naj kamerada opredelil: Trikrat dva, to še za psa ni! A kdo bi mestu, kjer ga je doslej največkrat tlačila mora, gledal v zobovje? Jaz ne. Ne tokrat, predvsem pa upam, da morebiti prihodnjič, od učka, čez 23 let.