Dinozaver in novi generaciji

Prihodnji teden se bo tudi uradno končal proces, s katerim vodilni stranki v Združenih državah Amerike izbirata svoja kandidata na predsedniških volitvah, torej dejansko edina kandidata z realnimi možnostmi za zmago. Proces je pogosto dolg, negotov in brutalen, saj gre tako rekoč za polfinale, preden lahko nekdo osvoji najvplivnejši položaj na svetu.

Za predsedniške volitve 2024 proces izbiranja strankarskih kandidatov ni bil tak. Če za eno od strank kandidira aktualni predsednik, kar je bil pri demokratih Joe Biden, je potrditev kandidature samo formalnost. Na drugi strani, pri republikancih, pa so imeli v Bidnovem predhodniku Donaldu Trumpu tako prevladujočega kandidata, da je bila tudi ta potrditev kandidature le formalnost. Trumpu se ni ljubilo niti hoditi na soočenja z internimi tekmeci.

Vse se je seveda zapletlo minuli mesec, ko se je izkazalo, da so dolgotrajne in trdožive govorice in informacije o na splošno slabem Bidnovem stanju še kako upravičene. Ob prevzemu oblasti januarja 2021 je bil najstarejši ameriški predsednik v zgodovini – prejšnji rekorder Ronald Reagan je bil od Bidna malo mlajši na koncu drugega mandata – in že takrat opazne sledi časa so se v naslednjih štirih letih naporne službe le poglabljale. Poleg drugih zdrsov, na primer ko je v radijskem intervjuju samega sebe razglasil za prvo temnopolto ameriško podpredsednico, je bil eden najbolj katastrofalnih nastopov prva televizijska debata med njim in Trumpom konec junija. V njej Biden, tudi v najboljših letih ne prav karizmatičen govorec, ne le ni blestel, ampak se je zdelo, da občasno niti ne ve, o čem govori, saj je povsem izgubil rdečo nit. Jasno je postalo, da predsednik najbrž ne bo zmogel niti še ene volilne kampanje, kaj šele novega mandata.

Nominacija njegove podpredsednice Kamale Harris, ki jo bodo potrdili prihodnji teden na demokratski konvenciji v Čikagu, je hkrati izhod v sili, najboljša in najbrž tudi edina mogoča rešitev. Svet je sicer v težavah, vojni v Ukrajini in Gazi sta le tragična vrhova ledene gore, vendar demokrati, očitno pa tudi republikanci, nimajo nikogar, ki bi ga lahko pokazali kot zaupanje vzbujajočo alternativo.

Odvisno od tega, kdo bo zmagal na novembrskih volitvah, sta v prihodnjih štirih letih mogoči dve poti ameriške politike. Če bo zmagala Harrisova, bo šlo za različico politike zadnjih štirih let. Morda celo za neposredno nadaljevanje, saj je marsikdo prepričan, da je podpredsednica s svojo ekipo že do zdaj vodila državo mimo starega predsednika. Drugo možnost, če zmaga Trump, smo že videli. Predvidljiva je le popolna nepredvidljivost. Pri tem lahko ugotovimo, da ni nobene kontinuitete z njegovo administracijo v letih od 2017 do 2021, saj je razgnal celotno ekipo iz tistega obdobja. Še njegovih otrok z Ivanko in njenim možem na čelu, menda prvima svetovalcema iz prvega mandata, vsaj za zdaj ni videti nikjer blizu.

Bitka za Belo hišo je videti izenačena. Neuspešnega atentata nanj Trumpu ni uspelo unovčiti oziroma ga pretopiti v morda že odločilno prednost za končni spopad. Še več, čeprav Kamala Harris vsaj navzven ne velja za posebno uspešno podpredsednico, je sicer majhen zaostanek Bidna za Trumpom v raziskavah javnega mnenja obrnila. Agregati raziskav tudi v tako imenovanih nihajočih zveznih državah, ki zaradi arhaičnega elektorskega sistema predsedniških volitev odločajo o tem, h komu gredo ključi Bele hiše, nakazujejo, da je zdaj v rahli prednosti Kamala Harris. Trenutno Trump ni vodilni kandidat, ampak zasledovalec.

Je pa dejstvo nekaj. Trumpu ne bo stal nasproti upehani Biden, ampak dvojec Harris-Tim Walz; oba bosta na volilni dan stara 60 let, od Trumpa mlajša za celo generacijo. Če k temu prištejemo še njegovega podpredsedniškega kandidata JD Vancea, milenijca, ki je pravkar dopolnil 40 let, je zdaj Trump v njihovi družbi tisti, ki je politični relikt, pravi dinozaver. Zdaj bo on moral dokazati, da je pri 78 letih zmožen opraviti še en mandat.