Nedavno je pri založbi Akord Records izšel prvi album prekmurske zasedbe Del tuha Zacumprano srcej. Pristno in ustvarjalno romsko glasbeno skupino navdihujeta značilni temperament »ciganskih« glasbenikov in panonsko razpoloženje, besedila skladb pa je prispeval sloviti panonski literat Feri Lainšček. Člani skupine, vsi prihajajo iz različnih vasi v Prekmurju, so Štefan Horvat, vokal in kitara, Damjan Leandres, klaviature in harmonika, Zoran Horvat, bobni, in Elvis Resnik, vokal, kontrabas in bas kitara. Avtor glasbe za večino skladb je Milan Ostojić, aranžmaje pa so naredili člani skupine. O novem albumu smo se pogovarjali z vodjo skupine Elvisom Resnikom in Ferijem Lainščkom, sicer tudi najnovejšim Prešernovim nagrajencem.
 

Ste mlada zasedba romskih glasbenikov. Kaj vas je pognalo v ustvarjanje glasbene kariere?

Elvis: Z glasbo se vsak po svoje ukvarjamo od mladih nog. Mirno lahko rečemo, da so nam bili inštrumenti položeni že v zibelko in nam življenje z glasbo veliko pomeni. Skupina Del tuha je nastala zato, ker smo prijatelji in nas povezuje želja, da bi ustvarjali tudi avtorsko glasbo. Že vrsto let skupaj vadimo vsaj enkrat na teden. V tem času so nastajale tudi skladbe, ki smo jih zdaj zbrali na albumu. Večino besedil nam je napisal Feri Lainšček, največ melodij je delo Milana Ostojića, za aranžmaje smo poskrbeli sami. Uživamo ob tem, ko nastaja nova skladba. Najlepši je občutek, ko nastaja nekaj novega in upaš, da bo to, kar občutiš in poskušaš izraziti, všeč tudi poslušalcem.
 

Nedavno ste izdali prvenec, ki bi ga morali predstaviti v živo, pa ni koncertov. Je letošnje leto slabo za začetnike v poklicni glasbeni karieri?

Elvis: Seveda nam je žal, da skladb, ki smo jih uvrstili na svoj prvi album, ne moremo predstaviti v živo. Prav živi nastopi so namreč tisto, kar si najbolj želimo, saj se skupaj z našim občinstvom zmeraj dobro počutimo in nam je to v veliko veselje. Smo skupina, ki zna narediti dobro zabavo in igrati tudi do jutra, če je le pravo vzdušje. Sreča pri vsem skupaj je edino to, da se preživljamo z drugimi dejavnostmi in smo večinoma zaposleni. Mirno lahko počakamo na čase, ko bodo nastopi v živo spet mogoči.

Zavezali ste se romski melodiki, pojete pa v slovenščini, prekmurščini in romščini. Koliko ste pripravljeni na delovanje na slovenski glasbeni sceni?

Elvis: Na slovenski glasbeni sceni trenutno ni veliko skupin z romsko zasedbo in temperamentom, zato upamo in verjamemo, da bomo našli svoje občinstvo. Imamo dovolj avtorskih skladb za koncerte, sicer pa je naš repertoar primeren tudi za zabave. Nadaljevati želimo tradicijo uspešnih tovrstnih skupin iz Prekmurja, kot sta, recimo, Langa in Halgato band.
 

Imate tudi ambicije v tujini?

Elvis: Nekajkrat smo že nastopili v sosednji Avstriji, kjer je romska glasba prav tako priljubljena. Tam izvajamo predvsem tradicionalno cigansko glasbo.
 

Kakšna so vaša pričakovanja, predvsem o nastopih v živo, ki so osnovno ekonomsko gonilo celotne branže?

Elvis: Naj ne zveni preveč skrom­no, a resnično smo veseli, da nam je v teh časih uspelo izdati zgoščenko z našo avtorsko glasbo in se vsaj tako predstaviti ljudem, ki jim je taka glasba blizu. Prihajamo z roba Slovenije, smo po svoje posebni, nimamo botrov in promotorjev, računamo lahko le na to, da nas bo občinstvo sprejelo. Ta čas, ko je treba živeti z virusom, nam ni naklonjen, saj so ravno nastopi v živo tisto, pri čemer se lahko najbolj izkažemo. A kljub vsemu smo optimisti. Verjamemo, da bomo še plesali, se veselili in se kdaj zabavali do jutra.

Za album zasedbe Del tuha ste napisali večino besedil. Kako ste se srečali in odločili za sodelovanje?

Feri: Saj pravzaprav ne vem. Z nekaterimi člani skupine se poznamo že od nekdaj, saj so igrali v drugih zasedbah. Težko tudi govorim o odločitvi za sodelovanje, bolj je šlo za željo, da bi kaj skupaj ustvarili. Z romskimi glasbeniki iz teh krajev se srečujem ob različnih priložnostih, saj imam rad to glasbo in veselice z njihovimi ritmi.

Pisal sem že za skupini Langa in Halgato band, hodil na njihove koncerte in včasih so poskrbeli, da moji literarni večeri niso bili čisto običajni. Skupina Del tuha se mi je vsekakor zdela dovolj pristna, da lahko to tradicijo vzdržujemo. Zdi se mi tudi fajn, da taka glasba tu v naši Panoniji še nastaja, in poskušam po svoje pomagati … Kar tako, za dušo pač, kot si včasih rečemo ... Ali pa me je morda strah, kot je dejal že Arsen Dedić, da sicer ne bom imel s kom ostati mlad …
 

Zdi se mi, da ste eden redkih slovenskih literatov, ki se redno in zavestno lotevajo pisanja besedil za popularno glasbo. Očitno vam to ni pod častjo.

Feri: Vprašanje ste malce nerod­no zastavili, saj ni dovolj, če zdaj rečem le, da mi nikakor ni pod častjo. Moje ustvarjalno življenje z glasbo in druženje z glasbeniki mi je namreč prineslo veliko lepih trenutkov in zadovoljstva. Nekatere skladbe so ob tem celo preživele čas in so še žive. Res je tudi, da je to le en del zgodbe. Kar je nastalo v povezavi s popularno glasbo, je pač bolj vidno, nastajali pa so ves čas tudi šansoni, samospevi in zborovske skladbe. Z Mio Žnidarič, recimo, sva ustvarila dva jazzovska albuma.
 

Še posebno dobro ste se ujeli z Ditko, mar ne?

Feri: Sodelovanje z Ditko mi je še zlasti ljubo, saj je vse od začetka pristopila drugače, kot sem bil vajen. Vztrajala je pri uglasbitvi moje poezije. V teh desetih letih, odkar se druživa, je nastala le ena skladba, pri kateri sem napisal besedilo na njeno melodijo. Pa še za nekaj sem ji res hvaležen – zvabila me je na oder in me prepričala, da sem začel na koncertih nastopati s poezijo. Tako je nastal literarno-glasbeni performans, s katerim sva večkrat obkrožila Slovenijo in napolnila veliko dvoran. Prišel sem v stik z ljubitelji moje poezije na način, kakršnega si prej nisem znal niti zamišljati.

Zdi se mi, da vam je bil vedno zelo blizu romski melos. Kaj vas pri njem očara?

Feri: Ciganski ritem vabi na ples in glasbeniki so res zadovoljni le, če je povabilo sprejeto. Ciganska glasba nagovarja predvsem s čustvi in si želi, da se čustveno tudi odzoveš. Pa da to seveda pokažeš. Morda me ravno to najbolj pritegne. Vsa ta spontanost in neposrednost …
 

To ste tudi prvič prenesli v roman Namesto koga roža cveti, ki je postal film Halgato.

Feri: »No, pa poslušajmo, kaki ptiči v tebi pojejo,« je tam dejal stari ciganski violinist, ko je očim pripeljal sina na nekakšno avdicijo. Tega si nisem izmislil, slišal sem to od muzikantov v znameniti prekmurski Čardi, ki sem jo tisti čas pogosto obiskoval. Hodil sem tja, ker so tam zmeraj igrali najboljši samo­uki, njihovo dojemanje in razumevanje glasbe pa se je zelo razlikovalo od tistega, kar sem bil vajen pri drugih glasbenikih. Večkrat sem tudi po »fajrontu« posedel z njimi in se naposlušal zgodb iz njihovega življenja, ki so pogosto presegale fikcijo. Tudi na tak način je torej glasba prihajala v mojo literaturo, vse se je spontano povezalo, nekatera moja dela zagotovo ne bi niti nastala, če mi to ne bi bilo dano.
 

Sicer pa vam je bila glasba vedno zelo blizu, saj je osrednja tema tudi v filmih Hit poletja, Petelinji zajtrk (po istoimenskih romanih), Traktor, ljubezen in rock'n'roll (po romanu Vankoštanc) ter Šanghaj (po romanu Nedotakljivi)?

Feri: Tudi to je res, čeravno se tega skupnega imenovalca doslej niti nisem zavedal.