(De)centralizacija

Marsikdo je prepričan, da je Slovenija preveč centralizirana. Vzrokov za centralizacijo je več. Eden je nespremenljiv, država je majhna. Drugi je razdrobljenost lokalnih interesov, kar je povzročilo, da več kot polovica od po zadnjem štetju 212 slovenskih občin ne izpolnjuje osnovnega pogoja za ustanovitev, 5000 prebivalcev. Dve jih imata celo manj kot 400. Kaj lahko uresniči občina s toliko prebivalci, mi ni najbolj jasno, verjetno pa ne kaj drugega kot interese izjemno ozke skupine ali celo posameznika.

Tretji vzrok za centralizacijo je posledica te razdrobljenosti, saj ni vmesne ravni med (večinoma) betežnimi občinami in državo. Ni pokrajin ali regij. Obstaja sicer 12 statističnih regij, vendar so res zgolj statistična kategorija.

Pred dobrimi šestimi leti sem se pogovarjal z očetom slovenske samouprave, kot je nastala po osamosvojitvi v prvi polovici 90. let, zdaj pokojnim dr. Janezom Šmidovnikom. Povedal je, da so že takrat predvidevali ustanovitev pokrajin, saj takšne občine, kot jih imamo, ne morejo opravljati nalog regionalnega pomena. Bil je zelo neposreden: »Največji 'kiks' v organizaciji države je ravno to, da nimamo pokrajin.« Tudi na vprašanje, ali je odsotnost pokrajin osnovni vzrok za veliko centralizacijo Slovenije, je odgovoril brez okolišenja: »Da, to je osnovni vzrok. In tudi osnovni vzrok za počasno delovanje države.«



Zanimivo je, da stroka ob tem vprašanju ni spala. Leta 2010 mi je dr. Boštjan Brezovnik, od Šmidovnika nekaj generacij mlajši strokovnjak za lokalno upravo, povedal: »Stroka je v zadnjih 20 letih opravila vse. Pripravili smo vse študije, preigrali vse modele, od treh do 27 pokrajin.«

Brezovnik je od leta 2019 vodja strokovne skupine za pripravo predlogov pokrajinske zakonodaje. V njej je kar 61 članov in članic. Pripravila je predlog o 12 pokrajinah, od katerih bi bili dve, Ljubljana in Maribor, sedanji najštevilčnejši mestni občini. Občine naj bi se do predlogov izjasnile do 1. marca, vendar so rok pred kratkim podaljšali do 1. julija.

O strokovnosti predlogov skupine ne bom razpravljal, ker je v njej dovolj ljudi, ki se na tematiko spoznajo. Najbrž so upoštevali določena merila, zakaj bi nekateri deli države sodili skupaj. Je pa zelo problematično poimenovanje pokrajin in z njimi povezani grbi; te je pripravilo društvo Heraldica Slovenica.

Slovenija ima tradicionalno pet pokrajin. Pretežno v Sloveniji so zdaj tri, Prekmurje, Kranjska in Primorska. Od Štajerske je v Sloveniji po prvi svetovni vojni ostala tretjina celotne tradicionalne Štajerske, od tradicionalne Koroške dva drobca. Od teh petih pokrajin sta Štajerska in Prekmurje ohranila tradicionalno pokrajinsko pripadnost prebivalcev, pripadnost Kranjski je razpadla na tri oziroma štiri dele – Gorenjska, Notranjska, Dolenjska in posebej Ljubljana –, Primorska se je nekako razdelila na dva dela, Obalo in Goriško, pripadnost Koroški pa se je celo razširila na del tradicionalne Štajerske. Slovenj Gradec je bil namreč včasih na Štajerskem.

Po predlogu strokovne skupine bi slovenski del tradicionalne Štajerske – omejil se bom na to, ker jo najbolje poznam – razdelili na reci in piši šest delov. Od katerih bi se samo eden, okrog Maribora, vendar brez Maribora, imenoval Štajerska. Drugi deli tradicionalne Štajerske bi deloma ali v celoti pristali v pokrajinah Savinjska, Pomurska, Koroško-Šaleška in Zasavsko-Posavska.

Kakšne pokrajine so to? Kdo se z njimi identificira? Kdo se ima za Pomurca, Savinjca, Zasavca-Posavca ali Korošca-Šaleščana? Tako kot imena pokrajin so primerno skrpani, frankenštajnski, tudi njihovi grbi. Povrhu so na grb edinega dela Štajerske, ki bi ostal Štajerska, v Heraldici Slovenici namalali panterja. Tega ima sicer na grbu avstrijska zvezna dežela Štajerska – belega panterja na zelenem ščitu in ne rdeče-modrem, kot bi ga imela slovenska »Štajerska«. Se s tem simbolom identificira kdo na slovenskem Štajerskem? Se. Andrej Šiško in njegovi Hervardi s paravojaškim krilom Štajersko vardo.