Celo njena poroka je imela političen pridih

Kot vnukinja rudarja, priseljenca iz Slovenije, ter hči novinarja in učiteljice je pripadala srednjemu razredu, njeno otroštvo in mladost pa sta močno zaznamovala očetovo pijančevanje in ločitev staršev. A iz vsega tega, pravi, je izšla kot zmagovalka.

Jima Klobucharja, očeta morebit­ne prihodnje predsed­nice ZDA, so dvakrat aretirali, ko je bila Amy še otrok. Ko so ga zaradi vožnje pod vplivom alkohola znova prijeli leta 1993, je bila že odrasla, uspešna odvet­nica in je lahko zanj že nekaj naredila, pišejo danes ameriški mediji o Amy Klobuchar. S svetovalcem za zasvojenost so se sestali le nekaj dni za tem, ko so očeta Jima Klobucharja, takrat še kolum­nista pri največjem časniku v Minnesoti Star Tribune, operirali na prostati.

Ko se je ulegel na kavč, mu je, kakor se za pravnico spodobi, nanizala vse točke obtožnice: zamujene rojstnodnevne zabave, kako ga je zaman iskala, potem ko je pobegnil s slavja ob njeni maturi, o dnevih, ko mu je zasegla avtomobilske ključe, pa o škodi, ki jo je povzročil svojemu zakonu. Nato je stopila k njemu, ga objela in dejala: »Rada te imam, oči, ampak se moraš spremeniti,« se Jim rad spominja hčerinih besed. Odločnost, s katero je pristopila k reševanju njegovega alkoholizma, zdaj nekateri primerjajo z zagrizenostjo, s katero se je pred leti prvič podala v svoj življenjski boj: postati članica ameriškega senata.
 

Vešča prepričevanja

Amy Klobuchar je imela ob svoji prvi kandidaturi za ameriški senat 46 let, bila je mati 11-letne Abigail, ki jo je bilo treba vsak dan peljati v šolo in domov in ji pomagati pri šolskih nalogah. Zdaj, dobro desetletje pozneje, se 57-let­na Klobucharjeva podaja v nove boje: postati želi prva predsednica ZDA. A zdi se, da se je njena politična kariera začela že zdavnaj, dolgo pred njenim vstopom v senatorske vrste.

Danes se rada pošali, da se je njena politična pot začela tistega poletja, ko je dopolnila enajst let. S prijateljico sta ustanovili klub za varstvo otrok, potem pa se je Amy domislila, da bi prisluženi denar porabili za vožnjo s popotniškim avtobusom Greyhound do Kansas Cityja. Treba je bilo le še pregovoriti dokaj nejevoljni mami, kar je bila spet naloga za Amy. Med uradno zastavljenim kosilom z natipkanimi jedilniki ter piščančjo solato v meloni za glavno jed jima je uspelo.

»To je bil model vseh mojih organiziranih dejavnosti, s katerimi sem pozneje poskušala prepričati ljudi,« je dejala Klobucharjeva, ki nikoli ne pozabi omeniti, kako je zbrala denar za svojo prvo senatorsko kandidaturo: nihče ni hotel dvigniti telefona, tako da je 17.000 dolarjev (15.000 evrov) izprosila kar pri svojih nekdanjih fantih. Videti je, da so se njene zmožnosti prepričevanja še izboljšale, saj ji je po torkovi razglasitvi predsedniške kampanje uspelo v pičlih 48 urah zbrati milijon dolarjev.
 

Žalostna podoba družine

Tudi na srednji šoli Wayzata se je Amy Klobuchar preizkušala v zbiranju denarja – z dobrodelno prodajo lizik za maturantski ples je nabrala dovolj, da so ga lahko pripravili v razkošnem hotelu. »Rada sem organizirala takšne zadeve,« razlaga. »Ljudi sem zlahka prepričala, da so sodelovali, včasih za zabavo, vedno pa z nekim namenom.« V srednji šoli je bila uspešna, ne glede na žalostno podobo, ki jo je imela njena družina v javnosti. V prvem letniku, ko je dopolnila komaj 15 let, sta se starša ločila, oče Jim pa je o tem napisal kar časopisno kolumno. Tudi o vsaki njegovi aretaciji zaradi vožnje v vinjenem stanju je časnik objavil zgodbo.



»Bila je zelo žalostna,« je povedala neka njena prijateljica – zlasti zato, ker so zapise o teh dogodkih lahko brali vsi. Očetova zasvojenost je bila črna lisa njenega otroštva, se spominja senatorka. Še danes ni pozabila, kako sta za božič z mamo strmeli skozi okno v pričakovanju očeta, da bi skupaj odprli darila. Obenem pa sta očetova slava in njegova pogosta odsotnost menda tudi pozitivno vplivali na njen poznejši politični uspeh. Vedno se je hotela dokazovati pred njim.

Da bi se otresla očetove sence, je za študij izbrala univerzo, »kjer ne bo nihče znal črkovati mojega imena«. Na Yalu je bila zgolj ena od prišlekov s srednjega vzhoda. Sprva se je počutila povsem izključeno, se spominja. Na njena vrata so nekoč pripeli fotografijo traktorja, se spomni, pa tega, da se ji takrat ni niti sanjalo, kaj je skvoš. »Mislila sem, da je neka vrsta zelenjave.«

Po končanem študiju – njena doktorska disertacija je obsegala 300 strani – se je začelo prvo spogledovanje s politiko. Med drugim je demokratskim politikom pomagala v kampanjah, vendar, trdijo poznavalci, ni nikoli pozabila svojih lastnih ambicij. »Ves čas se je ukvarjala s tem, kje naj živi, da se bo tam lahko potegovala za katerega od položajev.« Celo njena poroka s sedem let mlajšim odvetnikom in profesorjem kazenskega prava Johnom Brasslerjem leta 1993 je imela politični pridih: sprejem je bil na Inštitutu Humphrey Univerze v Minnesoti, kjer so se povabljenci lahko sprehodili po stalni razstavi o tamkajšnjih najljubših demokratskih voditeljih.

Tistega leta so njenega očeta še tretjič prijeli. Kakor pravi sam, ima Amy veliko zaslug za to, da je opustil pitje, še najbolj pa ga je prepričala grožnja, da bo končal za rešetkami. Več let pozneje, ko je bila Klobucharjeva glavna tožilka minnesotskega okraja Hennepin, so očetove težave še spodbodle njen boj za zaostritev kaznovanja pijanih voznikov. Jim Klobuchar je zdaj ozdravljeni nekdanji zasvojenec in še vedno član kluba anonimnih alkoholikov, Amy pa zagrizena borka proti alkoholu, ki nikoli ne spije več kot kozarček ali dva vina, ne pozabijo omeniti različni medijski prispevki v teh dneh.
 

Boj za pravice mater

Tudi rojstvo hčere Abigail leta 1995 je v njej sprožilo politično aktivnost. V tistem času so smele porodnice ostati v bolnišnici le 24 ur. In ker je imela Abigal resne zdravstvene težave, saj ni mogla požirati, so mamo poslali domov, novorojenko pa zadržali v bolnišnici. Kmalu zatem je Klobucharjeva predlagala spremembo zakona, ki bi materam dovoljeval 48-urno bivanje v porodnišnici. Ko so poskušali lobisti zavarovalnic sprejetje zakona preložiti, je na zaslišanje pripeljala nosečnice in matere z otroki. »Takoj jim je bilo jasno, da imajo opraviti z močnejšo silo,« je povedal eden od predlagateljev zakona, ki so ga potem seveda brez težav sprejeli.



Klobucharjeva je v svoji avtobiografiji, ki jo je izdala leta 2015, zapisala, da jo je hči Abigail kot otrok klicala mama podmornica, saj je pogosto izginila, nato pa se nenadoma spet pojavila. Zdaj je Abigail Bessler stara 23 let, diplomirala je na univerzi Yale, zaposlena je v mestnem svetu New Yorka, za svoje veselje se ukvarja s stand-up komiko in je nedvomno velika podpornica pri materini kandidaturi za predsednico ZDA.

Za to potezo se je Klobucharjeva odločila po 12 letih senatorskega položaja, med katerim je postala prekaljena političarka. Po mnenju nekaterih analitikov premore lastnost, ki jo imajo volivci raje pri ženskah kot moških: toplino in trdoto obenem. Drugi v vedno nasmejani političarki z urejeno čelado rjavih las vidijo majhno žensko (brez pet meri komaj 162 centimetrov), ki pa zna biti zelo odločna in včasih kar malce popad­ljiva.



Klobucharjevi živijo zmerno živ­ljenje in prebivajo v svojih dokaj skromnih domovih v Minneapolisu in Washingtonu. Radi imajo pohodniške izlete v Minnesoto, denimo k jezeru Superior, senatorka pa redko zamudi priložnost za opozorilo, da je treba biti skromen. To načelo se kaže tudi v njenem načinu oblačenja. Je sicer vedno urejena, a moda je zanjo nujno zlo. Kljub temu, ali pa prav zaradi tega, ima Amy Klobuchar, katere predniki izvirajo s Tanče Gore, majhne vasi pri Črnomlju, po prepričanju časnikov The New York Times in The New Yorker zelo veliko mož­nosti, da postane prva predsednica v zgodovini ZDA.