Bojim se, da se mi bo zmešalo

Tale situacija s koronavirusom mi je pri mojih 40 in čez zamajala svet. Doslej se mi je zdelo, da živim normalno. Doma iz Ljubljane, delo v redu, dom, družina ... Vedela sem, da stvari niso idealne, a je nekako šlo. Nenadoma pa – se je vse sesulo. No, pravzaprav so se zdaj stvari pokazale v pravi luči. Po novem sva oba z možem doma in delava od doma. Doma so tudi najini otroci – dva osnovnošolca in tretji, še vrtčevski.

Vse se je zgrnilo name. Nejasne zahteve na delovnem mestu, pomanjkljiva tehnična oprema za delo od doma, usklajevanje s partnerjem in njegovim delovnikom, gora obveznosti glede šole oz. t. i. šolanja od doma, nemiren mlajši otrok, vmes pa še gospodinjstvo in servisiranje ostarelih staršev … Pri tem smo omejeni na precej majhno dvosobno stanovanje, ki poka po šivih. V park ne morem, na otroško igrišče prav tako ne … Tako se nabašemo v avto in odpeljemo v bližnjo goščo, kjer mrgoli ljudi.

Otroci so razposajeni, tekajo naokoli, sprehajalci nas grdo gledajo, ko se jim približajo … Ves čas tulim. Tulim na psa, na otroke, na moža … Ponoči se zbujam od skrbi. Skrbi me za službo, ali bom zmogla, kaj, če bodo odpuščanja, skrbi me za moževo delo, ker je samozaposlen. Skrbi me za moje in moževe starše, ker so že precej v letih, skrbi me, da bi nam najemodajalec odpovedal stanovanje, ker bo recesija …

Skratka, skrbi kar rastejo kot gobe po dežju. Še posebno ponoči je res hudo. Zbujam se vsa prepotena, srce mi divje bije. Včeraj ponoči sem mislila, da sem pred infarktom. Srce mi je bilo tako, da sem mislila, da mi ga bo razneslo. Res sem se ustrašila. Zbudila sem moža. Sčasoma sem se pomirila. Poguglala sem in sumim, da sem imela panični napad. Grozno se počutim.

Bojim se, da se mi bo zmešalo. Z možem se o tem ne morem pogovarjati. Nikoli ni imel posluha za mene. Pravi, da samo jamram, se pritožujem. Da je tudi drugim težko, ampak zmorejo. Pravi, da pretiravam. Potem vidim vse te super slike na facebooku, pa sporočila iz medijev, češ da je to čas, da se družina poveže. Ljudje objavljajo, kaj vse čudovitega so njihovi otroci naredili za šolo.

Kar na bruhanje mi gre ob tem. Pri nas se komaj držimo nad vodo. Šolsko delo je boj iz minute v minuto. Komaj mi uspe prepričati enega, da se z odporom loti šole, pribrenči najmlajši in vse podre. Medtem tretji veselo igra igrice na računalniku in spet tulim … Skratka – polomija.

Mož je zaradi dela precej zdoma, tako da me skrbi, da bo kaj prinesel domov. Pravzaprav sem od nekdaj za vse sama. Nikoli se nisva kaj dosti pogovarjala. Gospodinjstvo sem vodila jaz, on je kdaj zložil posodo v pomivalni stroj in prebral pravljico otrokom. To je po njegovem tudi vse, kar sodi h gospodinjskim opravkom. Če sem rekla, da bi rada, da se več vključuje, sem doživela nerazumevanje, češ da imam vse, da me ne vara, ne pije, ne kadi in da ne ve, kaj bi še rada.

Ugotovila sem, da mu marsikaj zamerim. Zamere in jeza nanj so se mi kopičile z leti. A sem vse pometala pod preprogo in molčala. Umikala sem se v delo. Zdaj so zamere, stiske, jeza privrele na plan. Zamerim mu, da mu je bilo delo najpomembnejše. Da mi je naprtil skrb za svoje starše. Da nikoli nisva šla kam sama, da ga moram vedno prositi za denar za otroke. Da ga nikoli ni doma. In najhujše: ne zaupam mu. Ne zaupam mu, da bi poskrbel za nas, če bi postalo zares hudo. Ta misel me je povsem šokirala in prestrašila. Skrbi me, da bom odpovedala. Mi lahko svetujete, kako naprej? Martina

 

Draga Martina, zelo vesela sem, da ste se odločili svojo stisko deliti z mano. Morda je to zdaj celo prvič, da ste si priznali globoke rane in brazgotine, ki so se nabirale leta dolgo … Včasih nas bolečina, ki jo tiho nosimo v sebi, še globlje zastruplja kot tista, ki jo izrazimo navzven.


Situacija v družbi je dejansko zelo zahtevna. Če smo se prej lahko umaknili v delo in po vsakdanjih opravkih, zdaj nimamo več teh možnosti. Prav tako so se na nas zgrnile dodatne obremenitve, za katere (še) nismo usposobljeni. Organizacija gospodinjstva z omejenimi možnostmi nakupovanja, delo od doma v nejasnih razmerah in pogosto z opremo, ki se je moramo privaditi, tehnične težave, kopica negativnih, skrb zbujajočih sporočil iz medijev, ki povečujejo tesnobo, ob vsem tem pa še zahteve šolskega dela in usklajevanje z urniki, delo od doma v prenatrpanem stanovanju …


Iz vašega pisanja si predstavljam, da si velik del stiske povzročite tudi s primerjanjem z drugimi, z nekimi fiktivnimi, morda idealiziranimi standardi, predstavami o tem, kako bi moralo biti. Če primerjate svoje življenje s slikami z družbenih omrežij in idea­liziranimi podobami iz medijev, mešate – ne le hruške in jabolka, kakor radi rečemo, ampak kar jabolka in solato …

Normalno je, da v takšnih razmerah stiske privrejo na plan. Tudi tiste rane, ki smo jih prej zmogli dokaj uspešno zamaskirati, bodo zdaj dobile večje razsežnosti. Prav nič čudno ni, da se počutite preplavljene z vsemi zahtevami in da imate občutek, kakor da izgub­ljate nadzor. Marsikomu se godi podobno. Težave se lahko spričo večje tes­nobe precej neugodno stop­njujejo – tudi do paničnih napadov. Pa ni treba, da je tako!




Za začetek se razbremenite. Morda lahko opustite visoko storilnostno naravnanost, zmanjšate pričakovanja, postanete bolj prizanesljivi do sebe. Kaj, če bi zmanjšali zahteve tudi do otrok? Ohranite v zavesti, da bo ta situacija minila. Tisto, kar bo otrokom ostalo od tega obdobja čez 10, 20 let, ne bodo matematični izračuni, temveč spomin na vzdušje, ki je vladalo v družini. Šolsko snov bodo nadoknadili. Skupni čas z vami je pomembnejši.

Poskrbite za sprostitev. Razne sprostitvene tehnike, predvsem tiste s področja čuječnosti (»mind­fulness«), so lahko zelo koristne. Tudi dnevnik hvaležnosti vam bo lahko v pomoč pri dvigu razpoloženja. Če boste vključili tudi otroke, bo učinek še večji. Poskusite si urediti čas tako, da boste lahko šli vsaj za pol urice na dan sami na sprehod, da zadihate in se umirite.
Vsekakor pa bi bilo dobro, da se z možem dogovorita glede delitve dela in usklajevanja urnikov.

Poskusite razdeliti naloge med vse družinske člane. Ni treba, da za vse skrbite vi. Tudi otroci lahko sodelujejo. Pogovorite se, kdo bo prevzel katere naloge. Čim bolj konkretni boste pri tem, tem več­jo možnost imate, da delitev dela uspe. Morda marsikaj ne bo narejeno tako, kot bi si želeli, a imejte v mislih, da so to izredne okoliščine.

Razmisliti velja, koliko so vaši občutki nezaupanja in zamer do moža posledica trenutne preobremenjenosti, koliko pa gre za globlje partnerske težave. Morda vama je to lahko spodbuda, da razmislita o partnerskem svetovanju, ki vama lahko pomaga oblikovati bolj zadovoljujoč odnos.

Vsaka kriza prinaša tudi prilož­nost za rast. Tudi ta jo. Veliko dobrega imate. Tri očitno zdrave otroke, dom, delo, starše … Trenutno situacijo lahko izkoristite za razmislek, kako naprej. Za začetek pa bo najbolj smiselno, da postavite v prvi plan sebe in svoj duševni mir ter razvijate sočuten odnos do sebe in zahtevne situacije. Ta bo minila, tako kot vse v življenju. Da bi z zaupanjem rasli in se kljub težavam zmogli veseliti tudi vsega lepega, kar vas obdaja, vam želim.