Bistvo vsega je spoštovanje

Prof. dr. sc. Stjepan Orešković, predsednik Centra za raziskovanje najboljših zdravstvenih praks in direktor Kolaborativnega centra WHO za strateške informacije, je bil pred dnevi gost poslovne konference z naslovom Sodobni pristopi in priložnosti za aktivacijo v Kristalni palači v Ljubljani, s katero je medijska hiša Delo sklenila večmesečni projekt Zdravje­ 2019. Govoril je na temo Mens sana in corporate sano, torej zdrav duh v zdravem podjetju.

Kje je vaš profesionalni domicil?

Primarno sem profesor na medicinski fakulteti v Zagrebu, več kot 20 let pa delam tudi na univerzah v Evropi in Ameriki kot vodja projektov. Končal sem študij sociologije, študiral še gerontologijo, doktoriral pa iz behaviorističnih znanosti. Gre za vprašanja vedenja, največkrat v povezavi z zdravjem.

Kolikšen del vašega delovanja obsega tematika corporate sano, zdravje podjetij?

Ukvarjam se z vedenjem v povezavi z najrazličnejšimi vidiki človekovega zdravja, zdravje na delovnem mestu, zdravstvena tveganja ...

Kdaj se je, zgodovinsko gledano, začelo razmišljati o zdravem duhu v zdravem podjetju?

Tu so velike razlike med velikimi korporacijami. Tiste, ki se niso osredotočale na zdrave odnose v podjetju, niso obstale. Ta zavest se je najprej razvila v Ameriki.

Ker so bile tam razmere najslabše?

Deloma, pa tudi zato, ker nimajo splošnega zdravstvenega zavarovanja, zato je kot kompenzacija nastopila močna javna podpora zdravju. Kjer je največji pritisk po iskanju rešitev, se te ustvarjajo.

Podjetja, v katerih je bilo veliko bolniške odsotnosti, so se pomena zdravja zavedela iz strahu pred izgubo dobička?

Seveda, korporacije težijo k dobičku in učinkovitosti, funkcionalnosti.

Omenili ste: če podjetje vloži deset evrov v zdravje posameznika, je donos 36 evrov ...

Ja, to so rezultati dolgoročnih analiz, primerjave korporacij, ki v zdravje vlagajo, s tistimi, ki sploh ne. Pri donosu v posameznem podjetju ne gre samo za vložek v zdravje, a je ta med bistvenimi dejavniki dobičkonosnosti.

Ko delavci začutijo, da podjetje vlaga v njihovo zdravje, se zmanjša število lažnih odsotnosti? Ker bolniška je relativna stvar.

Bolniška odsotnost je orodje boja delavcev za status, orodje, s katerim se lahko delavec pogovarja z delodajalcem. Potrebno je, kjer ni partnerskega reševanja problemov. Kjer korporacije na delavce ne pritiskajo čezmerno in skrbijo za njihovo zadovoljstvo, zaposleni ne bežijo od dela.

So razlike v zdravju med, grobo rečeno, visokotehnološkimi in težkoindustrijskimi podjetji?

Bodimo objektivni, tu je posredi bogastvo. Kar delavcem ponujata Google, Apple, tega ne zmorejo vsi.

Je pa veliko googlov, ki tega ne ponujajo.

Natanko to. Amazon ima zelo slab ugled, veliko škandalov je že bilo glede obravnavanja zaposlenih.

Kakšne so razlike v stopnji zavedanja o vrednosti zdravja med vzhodom in zahodom?

Velike, nekdanja Sovjetska zveza je tu zelo šibka, pacifiške države od Japonske do Avstralije imajo drugačen pristop do dela, svobode pri delu. Japonska je na dnu lestvice glede možnosti dela od doma, ima tudi zelo stroge protokole na delovnem mestu, Finska pa je glede dela od doma, na domu na vrhu. Obe državi sta bogati, gre za kulturne razlike. Prihodnost je po mojem mnenju Finska.

Tu ne gre za ležernost?

Ne. Uspešne korporacije, kot IBM, so stare 120 let, pa še vedno inovativne, močne, ker so vedno skrbele za delavčevo dobro.

Koliko časa bo moralo miniti, da se bodo v državah, kjer delajo v suženjskih razmerah, tudi otroci, začeli zavedati tega, o čemer govoriva?

Najprej, ko zahodne korporacije ne bodo več kupovale otroškega dela. Ko gospodarstvo raste, se dogajajo velike spremembe. Na Kitajskem je bilo pred desetimi leti nepredstavljivo, da ne bi bilo suženjskega dela za minimalni dobiček. Hkrati pa izdelki postajajo bolj zapleteni in je za izdelavo potrebnega več znanja.

Kaj slabše vpliva na delavca, fizično slabe razmere ali psihični pritiski?

Če izvzamemo težaško delo v rudnikih, so bistveni odnosi med zaposlenimi.

Problem prihaja od zgoraj?

Absolutno. Večinoma gre za vertikalo, tudi spori med zaposlenimi so lahko kreirani od zgoraj, lahko pa seveda nastajajo tudi horizontalno, med zaposlenimi. Očitno je, da vodje določajo stopnjo kulture med delavci, kulture dela.

Kaj konkretno narediti za zdravje na delovnem mestu?

Hrana je zelo pomembna, prevečkrat pa zanemarjena, pri delu za računalnikom je zelo pomembna prekinitev s povsem nasprotno dejavnostjo, da prekinemo miselni tok, spodbujanje telesne aktivnosti. V proizvodnji, kjer imajo pol ure za malico, bi dodatne pol ure za rekreacijo precej zvišalo produktivnost.

Kaj pa delovni teden, bi bile dobrodošle kakšne spremembe?

Iz lastnih izkušenj vem, kaj pomeni, če v velikem podjetju v petek delaš od doma. To ljudem pomeni bistveno več od precej zvišane plače.

Po eni strani torej delo od doma, po drugi težnja, da nam bo v službi lepo kot doma.

To se ne izključuje, dom je le dom. Ne potrebujemo več industrijskega nadzora, miselnega terorizma, chaplinovskega tekočega traku v Modernih časih, absolutnega nadzora nad delavcem. Moderne družbe težijo k izdelku.

Pot do njega pa ni pomembna.

Ne, tudi kraj, kjer ga ustvariš, ni pomemben. Šef živi na Floridi, delavci v New Yorku, komunicira se po skypu. Izdelek mora biti pravočasno in kakovostno narejen in večina tistih, ki so narejeni v domačem okolju, je boljša od narejenih v službi.

Katere so bistvene vrednote pri vprašanju zdravja pri delu?

Mislim, da je to spoštovanje, človeka kot človeka in kot delavca. Težave imamo s sprejemanjem misli Eleanor Roosevelt, da smo ljudje rojeni enaki, ne glede na različne lastnosti. Seveda pa nismo enaki v razvoju, zmožnostih. Spoštovanje je začetek vsega in težava je, da pozabljamo svojo izvirno enakost. V Bronxu, kjer je bilo ogromno nasilja, je prvi pozdrav prišleku: Respect, brother!

Je dovolj, da šef vrednote zgolj narekuje, čeprav zaigrano, ali mora vanje verjeti?

Zgled ni beseda, zgled je dejanje. Ne gre za nominalnost, za zakone, ampak za dejanskost.

Na predavanju ste omenili Steva Jobsa, njegovo bolezen ... Je res bolezen edini trenutek streznitve, da nekdo, recimo vodja korporacije, začne razmišljati tudi o zdravju drugih?

Pri Jobsu je bila bolezen trenutek razsvetljenja v odnosu do zaposlenih. A poglejte alkoholike, ko se soočijo z resnimi simptomi ali pa vidijo prijatelje, ki zaradi alkohola umirajo, šele takrat začnejo razmišljati o zdravju. Imamo paradoks: na eni strani občutek, da z razvojem znanosti, tehnologije postajamo nesmrtni, po drugi pa, da svet vodi peščica iracionalnih posameznikov. In res smo tudi sami sposobni sprejemati nerazumne odločitve, tudi če vemo, da so nam v škodo.

Torej, vodstveniki po eni strani upravljajo korporacijo z znanjem, pa brez človečnosti ...

Bistvena je pri šefih sposobnost obvladovanja značaja, občutka, da vse veš, kar seveda ni res, pa sposobnost, da si lider, ki posluša, sprejme kritiko.

Kaj vi storite zase? Kako živite na delovnem mestu? Seveda pijete, kadite?

Ne, ne, nikakor, jaz opravljam raziskave in predavam. Na srečo imam veliko življenjskih izkušenj, kot mlad sem bil atlet, deseterobojec, ko sem se prenehal ukvarjati s športom, sem začel kaditi, en mesec, nato sem nekoč začutil neizmerno željo, da prižgem, da je sila močnejša od mene. In sem se uprl in nehal. Začutil sem strašno moč odvisnosti. Mislim, da smo ljudje v bistvu pozitivno leni, in to je bolj zdravo od fanatične delavnosti. In vsi iščemo način, kako premagati ovire in se nečesa lotiti. Sam sem se lotil maratona in ga pretekel.

Stari ste koliko?

95, pardon, 59, ampak tudi 95 ne bi bilo slabo.

Ko delamo končni račun, se vprašamo, koliko ljudi smo se dotaknili na način, da smo jim nekaj spremenili na bolje.

Nazaj na delo. Ste za skrajšanje delovnega časa?

Absolutno. Na katero mero, je težko reči, a začetek bi bilo delo do doma. Nehumano je zahtevati od delavca v železarni, da dela do 68. leta, po drugi strani pa, če si vse življenje delal nekaj kreativnega, je neumno nekoga siliti v pokoj, če za njim ni nikogar. To je ta prokrustova postelja, kamor silimo ljudi, da bi bili vsi enaki, pa nismo vsi enaki. Razen izvirno.

Slišali smo za primer, kako farmacevtska firma odlično skrbi za zdravje zaposlenih, z dejavnostmi, v drugorodnih podjetjih pa tablete jemljejo.

Če se ne sprenevedamo, so farmacevtska podjetja v zadnjih desetletjih daleč najbolj profitabilna, tu je veliko kapitala, luksuza, prostora za napredek, so pa tudi med njimi ogromne razlike.

Omenili ste podjetje, ki je bilo donator prestižnim inštitucijam, bajno služilo, izdelovalo pa škodljiv opiat.

Gre za farmacevtskega velikana Purdue Pharma v lasti družine Sackler, ki se je zrušil pod plazom tožb zaradi zloglasnega izdelka oxycontin. Tožbe zaradi njegovega zdravila proti bolečinam, ki povzroča odvisnost, je vložilo več tisoč posameznikov in več zveznih držav ZDA. To so navadni kriminalci. Ali pa, ko predstavniki proizvajalca cigaret predavajo, kako skrbijo za svoje delavce. Sijajno.

Včasih je veljalo, da je biznis pač biznis, zdaj spoznavamo, da smo ljudje bistveni del procesa, da nismo le ustvarjalci vrednosti, ampak vrednost.

Ja, to je transformacija kapitalizma, tudi največja podjetja vedo, da brez skrbi za delavce teh ne bodo obdržala.

Včasih se je šlo torej naravnost na dobiček, zdaj po ovinku. Najprej vložek v človeka, nato dobiček. Plemenit, oplemeniten.

Obstaja združenje približno dvesto ameriških podjetij, ki so podpisala skupno sporočilo, da edini smisel ni dobiček, ampak tudi skrb za delavce. Širi se zavest, da recimo Google nima prihodnosti brez Googlovih inženirjev. Zdravih, zadovoljnih.

Razlike v odnosu do zdravja na delu so manjše med državami kot znotraj držav?

Razlike v delu po določenih kazalcih so med Slovenijo in državami Evropske unije manjše kot med Krškim in Jesenicami. Zaradi neuravnotežene razvitosti.

So pozitivni zgledi med svetovnimi korporativnimi voditelji?

Jeff Bezos to gotovo ni, on ima ogromno problemov.

Ampak zasebnih ne nosiš v službo.

Če si ob milijarde dolarjev ... Sijajen je Michael Bloomberg, podjetnik in nekdanji župan New Yorka. Ko mestni svet ni odobril sredstev za neki projekt, ga je financiral sam. Vse, kar Bloomberg donira, je premišljeno. Njegova družina je bila revna, a oče je napisal ček za lokalno šolo, ker se bo to povrnilo z izobrazbo šolarjev. In sin si je to zapomnil. Zanj milijarde pomenijo manj, kot je njegovemu očetu sto dolarjev. Gre za razumevanje, kako smo povezani s splošnimi interesi.

Spanje, prosti čas, služba, dan po tretjinah. Tudi prosti čas je treba preživeti zdravo. Ima človek pravico, da se tedaj ukvarja recimo z ekstremnimi športi?

Sam tega ne počnem, a bolezen sodobnosti je neosredotočenost, niti pet sekund ne moremo biti zbrani, nekateri zahtevnejši športi pa so najbliže popolni koncentraciji. Če ni fokusa, letiš. Recimo, svet je prepoln čudežev, ampak kar je storil Alex Honnold v El Capitanu, to ni res, to se ni zgodilo, ne obstaja. Jaz tečem, da si povrnem koncentracijo. To je velik izziv človeštva. Fokus. In v službi je treba med odmorom narediti nekaj, kar je proporcionalno nasprotje defokusiranju. Treba je uravnotežiti enormni stres, dinamiko. Teči maraton, veslati, plezati, nekaj, kar ti ne dovoli divjanja misli.

Pomembno naj bi bilo tudi, na koliko ljudi posameznik pozitivno vpliva. To je njegova cena.

Gre za občutek, kaj naj počnemo, da pozitivno vplivamo na svoje otroke, starše, prijatelje, širši krog. In to je razlika med srečo in delati dobro. Srečo lahko kupujemo na različne načine, igramo loterijo, goltamo zdravila, a občutek, da si storil nekaj dobrega za drugega, je nemanipulativen in ga ni mogoče kupiti. Vzbuja pa globinsko srečo. Če sledim mislim harvardskega profesorja Claytona Christensena, ko delamo končni račun, se vprašamo, koliko ljudi smo se dotaknili na način, da smo jim nekaj spremenili na bolje. To se meri.

Ker si s tem tudi sam (zase) boljši.

Ja, in tu je razlika med barabami, ki mislijo, da lahko srečo kupujejo, si kupujejo občutek, da so nekomu pomagali, in drugimi, Bloombergom in Billom Gatesom, ki sta donatorja, ki svoje življenje posvečata delanju dobrega. Smisel Gatesa in njegove žene je zdaj, da sta ustvarila niz inštitucij, ki znanstveno delujejo tako, da vsak dolar dobička, ki ga ustvarijo, dela dobro.

Ker dobrota je lahko egoizem.

Kot bratje Sackles, ki so bili srečni in verjetno prepričani, da so dobri. Zaradi donacij.

Trije bratje, kot v pravljici ...

Pravljici Trije prašički. In tudi to, da pomagaš drugim, je globinski preizkus egoizma. In zato obstajajo ljudje, ki so donatorji in sploh ne želijo, da se zanje ve.

Ampak to je težko zdržati.

Ja, ampak je mogoče. Na srečo. Obstaja.