Bilo je vprašanje – zgniti ali hoditi? Nato je prehodil 841 kilometrov

Martin Močnik je 55-letni Štajerec, zdaj živi v Domžalah. Je upokojenec, prej je bil gostinec, obrtnik. Upokojen pri teh letih? »Nekako deset let je, kar sem oslepel.« Imel je hudo sladkorno bolezen, ki so jo, pravi, začeli prepozno zdraviti. Na očeh je prestal 27 operacij. Zaman, na eno oko je popolnoma slep, na drugo vidi dveodstotno. A kar je pod petimi odstotki, velja za slepoto, uradno. Neuradno si videči človek s tako pičlimi odstotki nima kaj pomagati, verjemite.

Pred oslepitvijo se ni ukvarjal s športom, gojil je le »dvig kozarcev z eno roko«. Z levo roko, »sem levičar, tako in drugače«, se posmeji izza črnih očal, dlje v levice in desnice se ne spuščava, tem čudovitim predvolilnim časom navkljub.

Slepota je bila šok, »rabil sem nekaj cajta, da sem to prežvečil«. Imel je dve možnosti, »da obležim na kavču in šimfam državo ali pa si prilagodim življenje, državo pa lahko vseeno šimfam«. In jo, doda, sicer se bo pokvarila. Pa še na hitro mi navrže razliko med državo in domovino. Eno ima rad, drugo precej manj.

Živi v oskrbovanem stanovanju v Domžalah, ki »jih poznam, lekarno imam blizu, zdravnika, vse lahko opravim peš«. Ker se spomni.

Res, bilo je vprašanje – zgniti ali hoditi. Ni se odločil za gnitje. Tam okoli Kamniške Bistrice je 20 kilometrov urejenih poti, prideš do Kamnika, lahko do čistilne naprave na Študi, »loviš svoj rep«, ponazori, ves čas božajoč svojo Bibo. »Z Bibo sva skupaj sedem let, vse opraviva sama, vse peš.« Povejmo že enkrat, Biba je njegova psica vodnica, vodička, o izrazu se stroka ne more uskladiti, pa še zgolj moško obliko uporablja.
 

Pohodno

Martin ima skupino pohodnikov iz mengeškega upokojenskega društva, »so pravi norci«, jih portretira. In takoj preskoči na Jakobovo pot v Sloveniji, »ima štiri krake, vse smo prehodili, ne v eni etapi, po 20, tudi 30 kilometrov naenkrat«. Ko so predelovali slovensko, je Martin slišal za originalno Jakobovo pot, El Camino de Santiago v Španiji. Romarsko pot, ki jo obiskujejo skuševalci z vsega sveta, tudi mnogi Slovenci so njeni ljubitelji, od tod se je rodila slovenska sestrična originala. Ko so tisti pravi norci govorili, da bi šli na El Camino, se je Martin vprašal, »zakaj pa ne bi šel še jaz«.

Pred tremi leti je začel resneje razmiš­ljati o projektu, brskati po podatkih, na internet in najsodobnejše priprave se spozna »tako tako«. Ampak dovolj, da izve, kar želi.

Začne trenirati okoli Bistrice, z Bibo, pa na Dobeno, na Rašico sta šla, pa na Šmarno goro, tja gor je šel zraven Marko Bručan, vodja in inštruktor društva Center za terapijo s pomočjo živali ter vodilni strokovnjak na področju reševalnih psov pri nas. Z Markom se poznata, odkar ima sam Bibo.

Kdo koga vodi, Martin Bibo ali labradorka njega? »Ona mene.« Ampak kako ga lahko vodi po rašiških, dobenskih poteh! Ko greš s psom vodičem, vodnikom prvič, »si postaviš orientirje«, poslušam za trenutek Bručana, ko gre pes tam drugič, natanko ve, kam mora iti. »Če poti ne poznaš, gre pa na horuk,« takoj spet vskoči Martin. Slepi sogovornik natanko čuti, ali gre Biba navzgor, navzdol, »hodim 1,8 metra za njo,« povezana sta z elastično vrvico, vedno ima tri korake časa, da se prilagodi okoliščinam. »Ona odpelje ovinek in počaka, da se vrvica spet poravna z njeno hrbtenico, in odgalopirava naprej.«

El Camino de Santiago je skupni naziv za več romarskih poti, ki vodijo na španski severozahod v Santiago de Compostela. Najbolj znana je francoska različica. Dolga več kot 800 kilometrov.
 

Spodletelo

Bilo je lanskega oktobra, ko je bil Martin, ko sta bila Martin in Biba priprav­ljena na Jakoba. Imela naj bi videčega spremljevalca. »Pa me je zafrknil dva dni pred odhodom,« in mu to sporočil sredi noči, opolnoči. Kaj zdaj, se je spraševal Martin (to brez Bibe), imel je donatorje, kaj naj zdaj z denarjem. Začel je iskati drugega kompanjona. »Se javljajo, se odjavljajo, nato se odločim – z Bibo greva sama, kar bo, pa bo.« Saj smo omenili, da je Štajerec ...

Marsikdo ga je poskušal ustaviti, vsi so si bili edini, da je načrt – priredite in vstavite eno od besed iz naslova. Je šlo Martinu za dokaz, da to zmore on, le Martin, ali kot slepi Martin? »Da zmore to prehoditi slep človek!«



Kako slepi človek s psom vodnikom pride iz Slovenije v Francijo, da naprej ne govorimo? Izvem, da ni problema, »imaš na letališčih asistenco, pa Go opti ...« Najteže je bilo priti od letališča do izhodišča, do kraja Saint-Jean-Pied-de-Port na francoski strani Pirenejev, že pri izgovarjavi kraja »si jezik zlomiš«. Zlasti če si kot Martin, »ne znam niti enega tujega jezika«, se je pa na poti naučil, izumil novega, martinščino, mešanico »korejščine, švedščine, finščine, angleščine, nemščine ...«.

Na štartu je vedel, »fizično zmorem, zmorem slep?« Zmoreta, z Bibo? Imel je GPS in telefonski zemljevid, »mi govori levo, desno«. V slovenščini. Pa Biba se je vsako jutro priključila kakšni skupini hodcev. Jakobova pot je avtocesta, pripoveduje Močnik, lahko si v družbi, lahko sam.

Takoj na začetku, prvi dan, 18. aprila v Pirenejih, je bilo peklensko, mraz, veter, za 27 kilometrov sta potrebovala 14 ur, »dobil sem ozebline po rokah, prste na nogah imam ozeble še zdaj, pa sproti sem staknil še sončarico«. Nekaj časa ga je zeblo, potem spet vročina ... Je bil obup, je bila pomisel, da je konec, pa se je komaj začelo.

A potem je steklo, preskočimo vse, bilo je 22 dni in po GPS 841 kilometrov, ves čas na zvezi z Markom. Spala sta, pravi Martin, »v žalostnih prenočiščih«, ki so ob poti postavljena namensko, za romarje, »v cerkvena naju niso sprejeli, zaradi Bibe, zaradi psa«. Razen frančiškanov, ki so bili izjemno prijazni.

Hrana? Čez dan je Martin jedel sendviče, pa veliko banan, zvečer si je obrok pripravil v kuhinjah ali pa sta šla z vod­nico v restavracijo. »Za Bibo sem imel posebno hrano,« Martin ji ne namenja one, ki se na veliko reklamira, »po njej smrdi in ima prebavne težave«. Martinov nahrbtnik je tehtal 35 kilogramov, več kot polovico tovora za Bibo.
 

Ona

Ne nazadnje, »Biba je moje življenje, Biba je ona, deklica, dama.« Ko ga je prvič zagledala, »je iz prtljaž­nika takoj skočila v moje naročje. Ko, če bo imel naslednjega psa v pomoč, mu bo morda delal krivico, spominjajoč se Bibe, »pa če bo še tako dober«.

Pot je bila naporna, nadaljujeva, »bi šel še enkrat, a ne tako neumno, s takim tempom«. Maksimum naj bi bilo 20, 25 kilometrov na dan, da imaš kaj od tega. Martin in Biba sta zmogla povprečje 40, največ celo 48 prehojenih kilometrov. S počitki deset ur na dan. Ko se je pozdravil pirenejskih tegob, je vse skupaj »postalo sprehod, resda hiter, v hrib sva šla zelo hitro, navzdol gre meni počasneje«.

In ljudje so strahovito prijazni, trdi romar, tako turisti kot domačini, ki za Jakobovo pot živijo, lani jo je menda prehodilo 380.000 ljudi. Največje težave so v mestih, v Burgosu ju je domačin prostovoljno spremljal sedem kilometrov in ju pospremil iz mestnega labirinta.

Sicer so poti različne, včasih ozke, blatne, mokre, bile so ravnine, pa neskončne planote, pa prelazi, teh bistveno več kot na zemljevidih, prelazi kot Velika planina, »pa sem jim sčasoma rekel krtine ...«. Večina vode je nepitna, »klora sem spil ...« za več let vnaprej.

Kaj pa žival, mu kdo poočita, da Bibo muči? »Sem tudi to že slišal, a Biba je trenirana, šolana, narediva pet do šest tisoč kilometrov na leto.«

Zmogla sta do cilja, z vremensko srečo, le enkrat ju je precej namočilo, enkrat presenetilo babje pšeno. Martin je imel dvoje planinske čev­lje in izpolnil cilj, izziv. Neprijetna so bila ekstremna temperaturna nihanja, od minus ene do 30 stopinj nad ničlo, od ozeblin do opeklin.

Cilj je že za njim, gotovo ne zad­nji. »Najteže sem pri miru, potem počnem neumnosti.« Prizna, da je strahotno trmast, Štajerec, škorpijon, če si nekaj vtepe v glavo, »grem tudi, če si škodim«. In če se vsi drugi na glavo postavijo.



Tudi ob Caminu so odkimavali, mu načrt odsvetovali, ampak »jaz sem čisto navaden norec, ne de luxe«. Zdaj, ko se je vrnil, so bližnji nanj ponosni, a jih skrbi, kaj se mu plete po glavi za naprej.

On in Biba pa bosta šla, kakor gresta »povsod, kjer naju sprejmejo, zavrnejo naju največkrat v cerkvah. Pa saj pes je božje bitje, župniki pa mi rečejo, da nima duše.« Bog pomagaj.

Še to pove, »strahovito rad sem bral, ko sem še videl, to pogrešam, zvočne knjige pa so monotone, jaz kar zasmrčim ob njih«.

Zatorej nikar mono, ampak stereo. Martin in Biba.

Osemsto kilometrov hoje ne zmore vsak. Le predstavljamo si lahko, kako uspe slepemu človeku. Martinu je uspelo. Čeravno si svet na neki način (le) predstavlja.