Bi se radi hitro naučili reševati življenja?

Če bi bili ta trenutek priča prometni nesreči in bi zagledali nezavestnega voznika, bi vedeli, kaj storiti? Ali če bi se vaš partner začel opotekati, se grabiti za srce ali pa nerazumljivo govoriti? Če bi otroka zajeli krči ali če bi nehal dihati? To so situacije, ki si jih nihče ne želi doživeti, strah, ker ne vemo, kako pravilno ukrepati, pa nas (o)hromi.

A najslabše, kar lahko naredimo, je – da ne naredimo nič. Pri srčnem ali dihalnem zastoju se možnost preživetja z vsako minuto neukrepanja zmanjša za deset odstotkov, po štirih minutah pa si verjetno nihče več ne bi želel, da ga sploh še oživljajo, tako hudo prizadet bi bil, če bi preživel, je pojasnil Davorin Marković, diplomirani zdravstvenik, ob lutki, ki je delovala povsem realistično, z vso medicinsko opremo in reanimacijskim vozičkom v 16-metrski bivalni prikolici, predelani v ambulanto za nujno pomoč oz. oskrbo pacienta.

Gre za SIM mobil, prvo mobilno simulacijsko enoto v Sloveniji in tem delu Evrope, ki je nova pridobitev Zdravstvenega doma Ljubljana in omogoča visoko kakovostno usposabljanje s simulacijami najrazličnejših situacij, v katerih je ogroženo človeško življenje, pa naj gre za infarkt, možgansko kap, oživljanje otroka, porod na terenu ...

Doslej so se v simulacijskem centru, ki so ga v ZD Ljubljana odprli pred petimi leti, usposabljali in svoje znanje osveževali predvsem zdravstveni delavci, zdaj, ko imajo na voljo še mobilno enoto, ki lahko pride malodane v vsak slovenski kraj, pa se učenja temeljnih postopkov oživljanja (TPO) z lutkami, ki so delo holivudskih profesionalcev, s profesionalno učno opremo in tudi s podporo virtualne realnosti, zaradi česar vajo doživijo kot resnični dogodek, lahko loti tudi laična javnost.

Zadušitev z lahkoto preprečimo

»Ker dejstvo je, da se največ nepredvidljivih dogodkov zgodi doma in v službi, kjer preživimo največ časa, v povprečju pa reševalci v Sloveniji potrebujejo med 10 in 11 minutami, da pridejo do osebe, ki potrebuje pomoč. V tem času je treba narediti vse, da pomagamo po svojih najboljših močeh, in že s samo nekaj osnovnimi posegi lahko človeku res rešimo življenje,« je poudaril Marković. »Žal pa je glavni vzrok umrljivosti v prometnih nesrečah in infarktih zadušitev. Pa bi bilo treba poškodovancu le privzdigniti brado, da se sprosti dihalna pot, in bi lahko preživel! Mi lahko tečajnike v 45 minutah v povsem realnih okoliščinah naučimo toliko, da lahko pozneje res nekoga iztrgajo smrti!«

S podobnimi strahovi se srečuje tudi zdravstveno osebje, saj velja pravilo, da se stvari po pol leta pozabijo, če ne osvežuješ znanja in prakse, zlasti če gre za primere, ki so bolj redki, je poudaril Uroš Zafošnik, vodja simulacijskega centra ZD Ljubljana, »a pri nas smo dobro pripravljeni, tudi zaradi simulacijskega centra«, po novem pa tudi z mobilno enoto, s katero omogočajo izobraževanje tudi drugim zdravstvenim timom in laikom v Sloveniji, po besedah direktorja ZD Ljubljana, Rudija Dolšaka, pa se za sodelovanje prav tako dogovarjajo s Hrvaško in Avstrijo. Ker program, kakor je poudaril Zavošnik, daje res dobre rezultate: »Po izobraževanju znanje udeležencev v TPO zraste z začetnih 23 na kar 89 odstotkov, kar povečuje strokovno znanje in samozavest zdravstvenega osebja, pacientom pa zato zagotavlja varnejšo obravnavo.«

Kot bi bilo resnično

Mobilna enota, ki pride kamorkoli, tudi v podjetja in druge organizacije, s čimer udeležencem prihrani čas, je sestavljena iz dveh delov: poleg sobe za oskrbo pacienta je še soba z zaslonom, kjer se v živo prenaša in tudi snema oživljanje, da si lahko udeleženci potem ogledajo, kaj so storili pravilno, česa ne, kaj bi bilo smotrno ponoviti, utrditi.



Pri simulacijah uporabljajo vrhunsko opremo: simulator profesionalnega defibrilatorja, simulator avtomatskega defibrilatorja, simulator poroda, lutko hudo poškodovanega, uporabo realnih zdravil, lutko, ki odgovarja kot živ človek, zvočne efekte težkega dihanja, opremo za snemanje scenarijev, lutko novorojenčka, dojenčka in malega otroka, simulator reševalnega vozila.

»To je naš Karl, petdesetletnik, ki ima velike težave z dihanjem, srčni utrip pa močno povišan,« je ob glasnem in pospešenem zvoku bitja srca in hropenjem začel z »igro« Markovič. »Imamo tudi novorojenčka in njegovega štiriletnega brata, dobimo pa še starostnico in nosečnico v isti realni podobi. Delamo, skratkam v visokem realizmu, saj gre za zelo človeške lutke, ki se jih realno oživlja. Ko ljudje delajo na Karlu, sprevidijo, kako težko mora biti v realni situaciji oživljati 80 kilogramov težko telo. In če jim ustvarimo situacijo, ko jih je dejansko strah, si vse skupaj tudi bolje zapomnijo. Je pa res, da se številnim, sploh ko delajo z otrokom, roke  kar tresejo, so zelo vznemirjeni in se lutk sploh ne upajo dotakniti, ker je res realno.«

Še več in bolje

V SIM centru so sicer v želji, da bi še povečali realnost stanj s pomočjo simulacij  – »videnje, kot da gre zares« – povezali s kranjskim podjetjem 3fs, d.o.o., in z njimi oblikovali virtualna očala (Hololens). Izdelek je v zaključni fazi razvoja in najverjetneje ga bodo lahko začeli uporabljati že naslednje leto.

»Ta trenutek imamo na voljo 42 različnih modulov, a naš katalog simulacij dnevno nadgrajujemo,« je povedal Zafošnik, »saj nas je v timu 28, in to z vseh možnih področij, od urgence do porodne sobe, in karkoli novega se komu od kolegov zgodi, napišemo scenarij in ga vnesemo v katalog, saj če se je to zgodilo enemu, se lahko tudi komu drugemu. In potem se vadimo tudi v tem.«

Sicer pa lahko vsebino in čas izvedbe programa v celoti prilagodijo udeležencem usposabljanja, cena za laike je 20 evrov (za najmanj štiri, največ osem ljudi). In kakšne so izkušnje? »Mi smo bili na tečaju in smo res navdušeni. Še tisti, ki se jim je to zdelo nepotrebno, so bili na koncu zadovoljni,« je povedala ena od tamkaj prisotnih, druga pa dodala: »Naši zaposleni so bili po koncu prepričani, da bi to moralo biti obvezno za vse. Ker v tem centru se stvari res naučiš, niti od daleč ni podobno drugim tečajem.«