Apn'

Cestnokolesarski vzpon do Ambroža pod Krvavcem se mi je vedno zdel eden najbolj estetskih, na katerih sem švical. Z leti so ga asfaltno podaljšali za nekaj kilometrov, do planine Jezerca, zahtevnostno še zabelili, doživljajsko pogršali. Po okusu nekaterih.

Ostalo pa je dejstvo, da se vse skupaj v naselju Grad začne z dvokilometrskim klancem, ki ne popusti niti za ped. Amaterski nedonošenčki smo ga imenovali Apn', ne, ker bi bili ljubitelji Tomosovih prduljic, ampak zaradi vasice Apno, ki pa je krvavška špura kolesnici na ljubo sploh ne doseže, saj prej zavije ostro levo v hrib.

Apn' si je kolesar, če je bil njegov cilj Ambrož, vzel z rezervo, da ga poz­neje ne bi zmanjkalo, ali pa si je dva kilometra odrezal kot gorski kronometrski zalogaj.

Precej dlje kot deset let me ni bilo tam. Do soparnega popoldneva, ko sem se zalogaja lotil švohoten, nespočit, neprehranjen. In obrnil po 600 metrih. Brez sape, brez moči, z nosom do tal. Jezikom tudi.

Teden pozneje sem bil v Gradu zgodaj zjutraj, bilo je hladno, megleno. Cesta je v primeri z nekdanjo zdaj dvopasovna, kolo samo po sebi teče gladko, nekoč je bil asfaltni rodeo. Šlo je v počasnem posnetku, a dva kilometra sem zmogel. Bila je tako rana ura, da me med koloplazenjem ni nihče prehitel, pa tudi števec se mi je, vsaka slaba stvar je za nekaj dobra, onega dne pokvaril in mi ni nastavljal ogledala nemoči.

Na izravnavi sem se nadihaval deset minut, nato je sledil previden spust. Za odtenek hitrejši sicer od vzpenjanja, bilo pa je vlažno in hlad­no. A cesta je v tistem času oživela. Najprej sem srečal gorskega tekača, okej, nič posebnega. Potem sta se mi v dalji izrisali silhueti smučarskih tekačev na suhem, na rolkah ali kako se že temu reče, počasi sta jo ubirala navzgor v klasičnem slogu. Kako bosta prišla v dolino, raje nisem pomislil.



Sledila sta dva specialkarja, pričakovano, le trikrat hitrejša, kot sem bil poprej sam.Potem pa ... Naproti mi je prihajal mladenič precej neoblikovanega zgornjega dela telesa, s paščkom, ki je meril njegov srčni utrip. Tekel je. Kar bi še šlo. A pred seboj je rinil otroški voziček. Tudi to bi se v posebnih okoliščinah še dalo razumeti. A voziček je bil dvojen. Čeravno proti meni obrnjen s hrbtiščem, sem slutil, da si v njem svoje mislita ali pač dremata dve živi bitji, podobni kot jajce jajcu.
 
Ker sem imel ob spustu pač dovolj sape, sem porivaču namignil, da ima v življenju srečo. Na vprašanje, kaj s tem mislim, sem mu navrgel, kaj bi šele bilo, če bi mu partnerka, morda žena, rodila trojčke. Se je strinjal, da potem bi bilo pa vse skupaj že naporno.

Glede na to, da gorskega kolesa ne štejem med kolesa, ne vem, kako bi se izrazil, no, proti Ambrožu je gonil tudi nekdo na takšnem rekvizitu.

Čisto na dnu, malone že v Gradu, predme iz gozdiča plane gospica s psom na povodcu. Ne vem, kaj mu je lastnica žalega storila, a štirinožec se je obnašal furiozno. Na nevarnost sem opozoril mičnega specialkarja, ki je ravno tedaj brezbrižno pripeljal mimo. In mi odvrnil, da je raje obgrizen, kot da bi ob začetku vzpona na Apn' porabil samcat vat moči preveč.

Očitno sem gor grede v zatopljenosti spregledal slovnično šibek spodbudni napis na cesti Daj, Primož. Resda moj brat kolesari in ga pozna pol sveta, ampak da bi imel tam daleč na Gorenjskem navijače? Čez par dni sem spoznal, za kaj je šlo. Morda še ne veste, ampak kolesari tudi Primož Roglič iz Zasavja, in prav pod Ambrož so imeli v koronasezoni speljano traso državnega prvenstva podalpski cestarji. Spodbuda je očit­no zalegla, Roglič je zmagal, na televiziji pa sem lahko spremljal, kako brutalno lahko nekdo prevozi vijuge do cilja na Ambrožu.

Aja, tudi na to, kako je ata svoja dvojčka, morda dvojčici, v dolino pritrogal, si nisem upal pomisliti. Kako zanimivo bi bilo kolesariti, če bi šlo vedno in povsod le navzdol.