Neomejen dostop | že od 9,99€
Alenka Kesar je sogovornica, ki zna razburkati čustva. Najnovejšo, lani izdano knjigo Da bi sladko zaspala je napisala v spomin na pokojno mamo Valerijo Mirt. Pretresljivo intimno življenjsko zgodbo lahko beremo kot dramilo, opomin, da je mama zares ena sama. Zapletli sva se v pogovor o materinstvu, ljubezni, skrbi za svoje najdražje, minljivosti, slovesu od umirajoče ljubljene osebe ter o pravi bližini in strasti, ki tudi ob najbolj bolečih preizkušnjah v nas vedno znova prebudita veselje in voljo do življenja.
Kaj res! Natančno se spomnim tega dne, v njeno bolniško sobo je sijalo sonce – ko sem odprla vrata, me je mami pogledala in se nasmehnila: »Lubika moja!«, da sem hitela odložit oblačila in položila glavo na njene prsi. Kot bi bilo danes. Vse te sinhronosti, vsi ti prepletajoči se dogodki so del mojega sveta. Prepričana sem, da tudi del sveta vseh nas. Tako povezani smo, tako blizu smo si in tako podobne stvari doživljamo. Hvala, ker ste mi obudili spomin na ta dan, ko je bila mami tako blizu konca, a tako živa kot nikoli poprej.
Odkar je ni, odpošljem čestitko hvaležnosti tja pod nebo. Rada si domišljam, da je mami tam nekje blizu oblakov in sonca in nas gleda s svojim lepim nasmehom. Po mamini smrti čutim, da mi takšno razmišljanje pomaga, in si ga ne dam vzeti. Ko je pred štirimi leti moja čudovita mami umrla, sem vedela, da bo odslej vse drugače. In imela prav. A nekaj tistih svetih reči je ostalo enakih. Te posebne, izjemne materinske vezi, ki me vežejo s hčerkama, in vez, ki sva jo imeli z mojo mami. In materinstvo, kot prej, doživljam tako celovito, lepo in podarjeno.
Še danes se sprašujem, zakaj. Zakaj se je zgodilo moji mami? Najbolj zdrav človek je bila do tistega dne, ko so ji odkrili pogubno bolezen. Nič nima smisla, ko gledam za nazaj, in prvih nekaj tednov bolezni smo z družino podrobno analizirali vsak mamin korak zadnjih nekaj let, da bi odkrili nekaj, kar bi razumeli.
Pa nismo. Življenje je vrtiljak vseh barv, vseh čustev in vseh izkušenj. Eno brez drugega ne gre. Ne moreš sočustvovati, če nimaš nobenih izkušenj z razočaranji, z izgubo, s silnimi čustvi. Ne moreš se povsem predati v ljubezni, če nisi imel kdaj prej strtega srca.
Njena intimna odločitev je bila, da ne gre na presejalne teste, ki bi ji bolezen odkrili v povojih. »Ne grem,« je bila jasna, »ne grem, ker mi lahko kaj odkrijejo.«
Tudi to sem morala sprejeti. Da se je mami odločala zase z vsem svojim bitjem. Njena intimna odločitev je bila, da ne gre na presejalne teste, ki bi ji bolezen odkrili v povojih. »Ne grem,« je bila jasna, »ne grem, ker mi lahko kaj odkrijejo.« Zmajevala sem z glavo in jo prepričevala, da je takšno razmišljanje naivno in nevarno.
A ostala je zvesta sama sebi. In imela je prav. Res bi ji testi odkrili bolezen. Tudi zato je bila moja mami unikatna. In tudi zato sem jo izgubila. In ja, imela je prav glede vseh stvari, ki so se dotikale mojega življenja.
Čedalje bolj sem ji podobna. Tako kot moja mami postavljam na prestol svojo družino in zanjo skrbim z vsem srcem. Skrbim, da v domu diši po kosilu in popoldanskem posladku in da imam čas za svoje ljubljene. Tako kot se je ona meni, se zdaj vsakič oglasim na telefon, ko me kličeta hčerki, pa čeprav sem sredi česa pomembnega. In še raje sem doma, kot sem bila. Dom je zatočišče, je mir, je moje vse. Kot je bilo moji mami.
Nisem pa podedovala ljubezni do dela na vrtu, ampak je še čas za to; prav tako nimam njenih mojstrskih rok, nadarjenih za vezenje, pletenje in kvačkanje. Imam pa roke, ki dobro obvladajo tipkovnico. In še nekaj – hodim na presejalne teste, kamor mami nismo spravili.
Vse, kar sva si s Kamenkom želela, je, da bi se najini štirje otroci med seboj razumeli. Nič nama ni bolj pomembno, saj sva vedela, da sva se midva našla za vedno, nikoli nisva dvomila o najini ljubezni. In ker imava rada drug drugega in ker imava rada otroke, je vse skupaj steklo zelo naravno.
Zdaj vem, da smo za mami naredili vse, kar je bilo v naši moči. Tudi to, da smo jo hudo bolno poskušali imeti doma, pa so bili izvidi krvi tako slabi, da jo je zdravnica napotila v bolnišnico in je tam ostala do smrti. Imeli pa smo tudi veliko srečo. V bolnišnici Brežice so nam namreč omogočili, da smo bili ves čas ob njej.
Moj oče je tako vsako noč spal pri njej, v postelji zraven njene. Za to smo bolnišnici iz srca hvaležni. Tako mami ni bila sama, le doma ni bila. Mož Kamenko je odigral veliko vlogo, ves čas je bil ob meni, pomagal je na vse mogoče načine. Prav tako hčerki, ki sta redno hodili na obiske k babici, razen zadnjih treh tednov. Ni se mi zdelo, da bi to izkušnjo potrebovali.
Zagotovo. Tisto, kar lepi skupaj, je strast. To je lepivo, vezivo, kemija. To potrebuje vsak odnos, ki lahko to najde v različnih stvareh. Za moja starša je bil to ples. Zame in za mojega moža je to smeh. Vse skupaj pa rada imenujem bližina.
Ne vem, ali se mi uspe izogniti grenkobi življenja. S seboj nosim zgodbe svojega sveta in zgodbe našega skupnega sveta, v katerem se vrtimo. In v zadnjih časih je ta skupni svet prežet s strahom, bolečino in negotovostjo. Zato sem toliko bolj hvaležna, da je moj intimni svet varen. A preden zaprem oči, si rečem, da bo vse v redu, da bo vse prav. Ker tako mora biti. V to verjamem.
Vse, kar sva si s Kamenkom želela, je, da bi se najini štirje otroci med seboj razumeli. Nič nama ni bolj pomembno, saj sva vedela, da sva se midva našla za vedno, nikoli nisva dvomila o svoji ljubezni. In ker imava rada drug drugega in ker imava rada otroke, je vse skupaj steklo zelo naravno. Mlajši hčerki sta bili stari tri in štiri leta, ko sva se spoznala, in drugačnega življenja sploh ne poznata.
To, da smo sestavljena družina, jima je naravno. Starejša dva, moja hči in Kamenkov sin, sta spoštljivo sprejela novo »ureditev« in nista nikoli izrazila negativnih čustev do naju. Zdaj smo skupaj že deset let in se imamo res lepo. Še posebno s Kamenkom uživava, ker sta mlajši dve, ena moja, ena njegova, zdaj stari 13 in 14 let, takšni prijateljici. Naravnost čudovito! Starejša dva pa imata tako in tako že svoje življenje.
Ker sta mlajši hčerki vsak drugi vikend pri drugi polovici staršev, imava s Kamenkom čas zase, prav tako imava en kos poletnih počitnic, ko sva sama. To je za naju dragoceno, pomembno in nujno.
Najprej bi rada dala možnost svojim že napisanim knjigam, da prepotujejo svojo pot. Da se dotaknejo bralcev, da jih pobožajo, dajo oporo, jim prikličejo solze, nasmehe. Celotno paleto čustev. Medtem ko bodo to počele, bom jaz že sedela za svojim računalnikom in izpovedala novo zgodbo.
V marcu, ko se tradicionalno poklanjamo vsem ženskam in mamam, smo v Nedelu skupaj z našim glavnim pokroviteljem Citroënom, pokroviteljem Apinature ter partnerjema Kotanyi in Fala pisali o znanih slovenskih mamah. Zahvaljujemo se pokroviteljema in partnerjema naše akcije in čestitamo vsem nagrajencem, obenem pa vsem mamam, ki jih je nekdo duhovito opisal kot ženske, ki imajo petindvajseturni delavnik, pa še zmeraj najdejo urico časa, da se igrajo z otroki, iskreno čestitamo ob materinskem dnevu.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji