Alenka Kesar: Mami ni bila sama, le doma ni bila

Alenka Kesar je sogovornica, ki zna razburkati čustva. Najnovejšo, lani izdano knjigo Da bi sladko zaspala je napisala v spomin na pokojno mamo Valerijo Mirt. Pretresljivo intimno življenjsko zgodbo lahko beremo kot dramilo, opomin, da je mama zares ena sama. Zapletli sva se v pogovor o materinstvu, ljubezni, skrbi za svoje najdražje, minljivosti, slovesu od umirajoče ljubljene osebe ter o pravi bližini in strasti, ki tudi ob najbolj bolečih preizkušnjah v nas vedno znova prebudita veselje in voljo do življenja.

Med branjem vaše tretje knjige Da bi sladko zaspala sem po naključju našla datum 19. marec – prav takrat pred štirimi leti vam je vaša mama Valerija na smrtni poste­lji, ko je zaradi bolezni dolgo trpela v zares hudih bolečinah, izrekla zadnji besedi: »​Lubika moja!« Prav na ta datum bo v Nedelu izšel intervju z vami. Ali se tudi vam v življenju pogosto dogajajo sinhronosti?

Kaj res! Natančno se spomnim tega dne, v njeno bolniško sobo je sijalo sonce – ko sem odprla vrata, me je mami pogledala in se nasmehnila: »Lubika moja!«, da sem hitela odložit oblačila in položila glavo na njene prsi. Kot bi bilo danes. Vse te sinhronosti, vsi ti prepletajoči se dogodki so del mojega sveta. Prepričana sem, da tudi del sveta vseh nas. Tako povezani smo, tako blizu smo si in tako podobne stvari doživljamo. Hvala, ker ste mi obudili spomin na ta dan, ko je bila mami tako blizu konca, a tako živa kot nikoli poprej.

Alenka Kesar z mamo Valerijo Mirt, o kateri pravi, da ji je čedalje bolj podobna. FOTO: osebni arhiv

Bliža se materinski dan, ko ste svojo mami, s katero sta bili zelo povezani, še zadnjič videli. Kakšen je za vas ta praznik brez nje? Ali materinstvo razumete kako drugače?

Odkar je ni, odpošljem čestitko hvaležnosti tja pod nebo. Rada si domišljam, da je mami tam nekje blizu oblakov in sonca in nas gleda s svojim lepim nasmehom. Po mamini smrti čutim, da mi takšno razmišljanje pomaga, in si ga ne dam vzeti. Ko je pred štirimi leti moja čudovita mami umrla, sem vedela, da bo odslej vse drugače. In imela prav. A nekaj tistih svetih reči je ostalo enakih. Te posebne, izjem­ne materinske vezi, ki me vežejo s hčerkama, in vez, ki sva jo imeli z mojo mami. In materinstvo, kot prej, doživljam tako celovito, lepo in podarjeno.

V vaši knjigi Druga žena lahko preberemo iskrene, čustvene zapise, ki zajemajo prehod od ločitve do nove močne ljubezni z vašim Kamenkom. Ta se vam je zgodila po 40. letu, ko sta se po 22 letih sporazumno razšla z vašim prvim možem. Kmalu po zaroki s Kamenkom so pri vaši mami odkrili terminalnega raka. Kolikokrat ste se vprašali, zakaj se ji je zgodila ta kruta bolezen, saj bi lahko srečno in zdravo živela še vrsto? Zakaj življenje poleg silnega veselja skoraj vedno prinese tudi veliko žalosti?

Še danes se sprašujem, zakaj. Zakaj se je zgodilo moji mami? Najbolj zdrav človek je bila do tistega dne, ko so ji odkrili pogubno bolezen. Nič nima smisla, ko gledam za nazaj, in prvih nekaj tednov bolezni smo z družino podrobno analizirali vsak mamin korak zadnjih nekaj let, da bi odkrili nekaj, kar bi razumeli.

Pa nismo. Življenje je vrtiljak vseh barv, vseh čustev in vseh izkušenj. Eno brez drugega ne gre. Ne moreš sočustvovati, če nimaš nobenih izkušenj z razočaranji, z izgubo, s silnimi čustvi. Ne moreš se povsem predati v ljubezni, če nisi imel kdaj prej strtega srca.

V isto knjigo ste med drugim vključili vajin pogovor po tistem, ko sta Kamenkova starša zaradi slabega počutja zavrnila povabilo na vajino čudovito poroko v Opatiji. »Njega boli bolj kot tebe, zato daj ti svojo bolečino na stran in mu bodi v oporo,« vam je svetovala, vi pa ste v knjigi to komentirali z besedami: »Moja mami, vedno je imela prav.« V naslednji knjigi ste razkrili, da se vsaj v eni stvari nista strinjali – da se ni udeleževala presejalnih programov, kar ste ji zamerili.

Tudi to sem morala sprejeti. Da se je mami odločala zase z vsem svojim bitjem. Njena intimna odločitev je bila, da ne gre na presejalne teste, ki bi ji bolezen odkrili v povojih. »Ne grem,« je bila jasna, »ne grem, ker mi lahko kaj odkrijejo.« Zmajevala sem z glavo in jo pre­pričevala, da je takšno razmišljanje naivno in nevarno.

A ostala je zvesta sama sebi. In imela je prav. Res bi ji testi odkrili bolezen. Tudi zato je bila moja mami unikatna. In tudi zato sem jo izgubila. In ja, imela je prav glede vseh stvari, ki so se dotikale mojega življenja.

Družinski utrinek iz Opatije, kjer sta Alenka in Kamenko (obdana z otroki iz njunih prvih zakonov) svojo močno ljubezen zapečatila s poroko. FOTO: osebni arhiv

Moram priznati, da sem od prve strani knjige Da bi sladko za­spala, ki je zares, kot piše na naslovnici, spomenik ljubezni med mamo in hčerko, brala s cmokom v grlu, v gosti megli zaradi solz ali pa sem se nasmihala ob opisih izjemne, usodne povezanosti med prednico in naslednico. »Ampak tudi ko mi je šla na živce in me spraševala stvari, ki jih zna vprašati samo mama, sem jo oboževala,« ste zapisali. V čem ste ji popolnoma podobni in kaj počnete drugače?

Čedalje bolj sem ji podobna. Tako kot moja mami postavljam na prestol svojo družino in zanjo skrbim z vsem srcem. Skrbim, da v domu diši po kosilu in popoldanskem posladku in da imam čas za svoje ljubljene. Tako kot se je ona meni, se zdaj vsakič oglasim na telefon, ko me kličeta hčerki, pa čeprav sem sredi česa pomembnega. In še raje sem doma, kot sem bila. Dom je zatočišče, je mir, je moje vse. Kot je bilo moji mami.

Nisem pa podedovala ljubezni do dela na vrtu, ampak je še čas za to; prav tako nimam njenih mojstrskih rok, nadarjenih za vezenje, pletenje in kvačkanje. Imam pa roke, ki dobro obvladajo tipkovnico. In še nekaj – hodim na presejalne teste, kamor mami nismo spravili.

Nekaj časa vas je grizla vest, ker ji niste mogli izpolniti želje, da bi umrla doma, a je bilo na koncu z njo zares slabo in bi verjetno težko primerno skrbeli zanjo. V hudem obdobju njene bolezni vam je bil mož Kamenko v veliko oporo, v določeni meri sta jo sprem­ljali tudi vaši hčerki, kar ju je po eni strani globoko pretreslo, po drugi pa verjetno oplemenitilo.

Zdaj vem, da smo za mami naredili vse, kar je bilo v naši moči. Tudi to, da smo jo hudo bolno poskušali imeti doma, pa so bili izvidi krvi tako slabi, da jo je zdravnica napotila v bolnišnico in je tam ostala do smrti. Imeli pa smo tudi veliko srečo. V bolnišnici Brežice so nam namreč omogočili, da smo bili ves čas ob njej.

Moj oče je tako vsako noč spal pri njej, v postelji zraven njene. Za to smo bolnišnici iz srca hvaležni. Tako mami ni bila sama, le doma ni bila. Mož Kamenko je odigral veliko vlogo, ves čas je bil ob meni, pomagal je na vse mogoče načine. Prav tako hčerki, ki sta red­no hodili na obiske k babici, razen zadnjih treh tednov. Ni se mi zdelo, da bi to izkušnjo potrebovali.

Mamo pogrešate vsak dan, posebno to, da je ne morete več poklicati in z njo deliti, kaj se vam dogaja. Ste se pa odločili, da boste vsak dan poklicali očeta, ki ga še imate in je bil v zakonu z njo kar 53 let. Zelo lep je njegov kratki, a jedrnati zapis o njej na koncu vaše knjige, v katerem razkrije, kako rada je plesala z njim in kako jo še vedno vidi, ko zapre oči: »Reče mi, če ne greva takoj plesat, mi bo razneslo srce.« Brez skupnih strasti ni kakovostnega partnerstva. Se strinjate?

Zagotovo. Tisto, kar lepi skupaj, je strast. To je lepivo, vezivo, kemija. To potrebuje vsak odnos, ki lahko to najde v različnih stvareh. Za moja starša je bil to ples. Zame in za mojega moža je to smeh. Vse skupaj pa rada imenujem bližina.

Alenka Kesar z očetom Džonijem, ki je bil z njeno mamo poročen kar 53 let. FOTO: osebni arhiv

Pomirjujoč in optimističen izrek, ki vam ga je mami ponavljala od mladih nog in ga vi govorite hčerkama, odkar sta se rodili, ter ga napišete tudi prijateljicam, kadar zbolijo, pravi: »Da bi sladko zaspala in zdrava vstala.« Kako se vam uspe toliko izogniti grenkobi življenja, da lahko zvečer zaspite skoraj kot dojenček in se zbudite polni novega zagona?

Ne vem, ali se mi uspe izogniti grenkobi življenja. S seboj nosim zgodbe svojega sveta in zgodbe našega skupnega sveta, v katerem se vrtimo. In v zadnjih časih je ta skupni svet prežet s strahom, bolečino in negotovostjo. Zato sem toliko bolj hvaležna, da je moj intim­ni svet varen. A preden zaprem oči, si rečem, da bo vse v redu, da bo vse prav. Ker tako mora biti. V to verjamem.

Mož Kamenko Kesar dela v marketingu, je prav tako avtor kopice knjig in ima iz prvega zakona dva otroka. Menda so se vajini otroci takoj lepo sprejeli, a sta imela nekaj težav, kako v skupnem gospodinjstvu uveljaviti enaka pravila za vse, saj se lahko hitro pojavi dilema v stilu »ti nisi moj starš, da bi mi pametoval/a«. Ali imate kakšen koristen nasvet za pare, ki so se znašli pred podobnimi izzivi? Kako se vajini otroci razumejo danes?

Vse, kar sva si s Kamenkom želela, je, da bi se najini štirje otroci med seboj razumeli. Nič nama ni bolj pomembno, saj sva vedela, da sva se midva našla za vedno, nikoli nisva dvomila o svoji ljubezni. In ker imava rada drug drugega in ker imava rada otroke, je vse skupaj steklo zelo naravno. Mlajši hčerki sta bili stari tri in štiri leta, ko sva se spoznala, in drugačnega življenja sploh ne poznata.

Pred nekaj dnevi na sladoledu s hčerkama Neli in Lino FOTO: osebni arhiv

To, da smo sestav­ljena družina, jima je naravno. Starejša dva, moja hči in Kamenkov sin, sta spoštljivo sprejela novo »ureditev« in nista nikoli izrazila negativnih čustev do naju. Zdaj smo skupaj že deset let in se imamo res lepo. Še posebno s Kamenkom uživava, ker sta mlajši dve, ena moja, ena njegova, zdaj stari 13 in 14 let, takšni prijateljici. Naravnost čudovito! Starejša dva pa imata tako in tako že svoje življenje.

Kako s svojim najdražjim poskrbita, da si redno vzameta tudi čas le za vaju?

Ker sta mlajši hčerki vsak drugi vikend pri drugi polovici staršev, imava s Kamenkom čas zase, prav tako imava en kos poletnih počit­nic, ko sva sama. To je za naju dragoceno, pomembno in nujno.

Ali že morda razmišljate o knjigi št. 4?

Najprej bi rada dala možnost svojim že napisanim knjigam, da prepotujejo svojo pot. Da se dotaknejo bralcev, da jih pobožajo, dajo oporo, jim prikličejo solze, nasmehe. Celotno paleto čustev. Medtem ko bodo to počele, bom jaz že sedela za svojim računalnikom in izpovedala novo zgodbo.