Zakaj tako malo o atletskih rezultatih?

Koronavirus je nesporno močno prizadel vse sfere človekovega bivanja in delovanja. Tako tudi športna tekmovanja, ki se počasi pobirajo iz mrtvila.

To pa ne pomeni, da novinarji ne morejo ali ne smejo poročati o relativno redkih športnih dogodkih.

Julija sta bila dva atletska dogodka, ki sta vredna omembe: to je atletski miting, kjer je atletinja Maruša Mišmaš po dolgotrajni sanaciji poškodbe odtekla odličen rezultat v teku na 2000 metrov »steeplechase« (trenutno drugi na svetu), ki je bil objavljen, in pred dvema tednoma državno atletsko prvenstvo v Celju. Tudi o tem nastopu naših atletov – od najboljših je zaradi poškodbe manjkala le skakalka Maruša Černjul – je bilo objavljenih samo nekaj rezultatov: to je moški disk (Čeh), moški tek na 400 metrov (Janežič), ženski skok s palico in ženski tek na 3000 metrov, kjer je Maruša Mišmaš močno izboljšala dvajset let star rekord Helene Javornik.

Skromno poročanje je bilo prisot­no tudi na RTV Slovenija. Sprašujem se, zakaj ni bilo po državnem atletskem prvenstvu v ponedeljkovem Delu celostnega poročila z vsemi rezultati. Atletika, ki je in ostaja kraljica športa, bi pa že zaslužila večjo publiciteto. Drugi športi so obravnavani temeljito, upam si trditi, da z nekaterimi detajli in podatki, tabelami in slikovnim materialom celo pretiravate. O atletiki pa nič. Odgovor, da je vse na omrežjih, me ne bo zadovoljil, pa tudi argument »stiska s prostorom« ne. Vsi ljudje pač nimajo interneta in znanja. Tekma za izpad iz druge nemške nogomet­ne lige za Slovence ni pomembna, rezultati državnega atletskega prvenstva pa so.



O vseh športih veliko novic, o atletiki pa skoraj nobenih. Atletiko spremljam že od OI v Londonu, ko so zaradi težkih povojnih časov atleti stanovali pri prijateljih – Ivan Gubijan je dobil srebrno medaljo v metu kladiva, Tone Cerer iz Kam­nika je plaval 100 metrov hrbtno v finalu, takrat najboljši na visokih ovirah William Harisson Dillard pa je osvojil zlato na 100 metrov, potem ko se ni uvrstil v ekipo za tek na 110 metrov z ovirami. Da ne govorim o XV. olimpijskih igrah v Helsinkih, kjer je nastopil legendarni Stanko Lorger, Jamajčani Rhoden, Wint, Mc Kinley in Owen pa so postavili sanjski svetovni rekord v štafeti 4 x 400 metrov. Rekord so premaknili pod tri minute, obveljal pa je do Méxica 1968. Vse to sem lahko prebral v časopisu Slovenski poročevalec.

Žalosti me, da je atletika tako zapostavljena. Ta članek je dobronameren, apeliram na športne novinarje Dela, da objavljajo atletske rezultate. Atleti nastopajo zato, da dosežejo čim boljši rezultat, nas ljubitelje pa ti dosežki zanimajo. To je vsa filozofija (izraz je neprimeren, je pa razumljiv) v športu. Kar nekaj somišljenikov poznam, ki bi z veseljem pozdravili bolj bogato poročanje o atletskih dogodkih. Zanesljivo tudi pokojni trener Jure Kastelic, s katerim smo se večkrat pogovarjali o zapostavljenosti atletike.