Za učence s posebnimi potrebami kvaliteten pouk na daljavo ni mogoč!

Spoštovana gospa ministrica prof. dr. Simona Kustec Lipicer, šola mora biti dostopna vsem otrokom.

V medijih pogosto zasledimo, da imamo dobro javno šolo, ki je dostopna vsem otrokom. Vsi učenci imajo v teoriji enake možnosti, da z zaključkom osnovne šole pridobijo dobro osnovno izobrazbo in pridejo do znanja, kot to predvideva deklaracija o otrokovih pravicah.

Res je, v Sloveniji imamo dobro javno šolo. A od tistega dne, ko so učenci iz šolskih klopi prešli na učenje od doma, šola še zdaleč ni več enaka za vse. Že pred uvedbo izrednih razmer so bile razlike med njimi zelo velike (različni socialno-ekonomski statusi družin, čustvena opremljenost, učenci priseljenci …). Šolanje na daljavo oziroma »krizno šolanje«, kot se izvaja sedaj, je te razlike še občutneje izrazilo in jih poglobilo.

V šole so vključeni tudi učenci s posebnimi potrebami, ki na podlagi 12. čl. ZOsn »(…) potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja«.

Učiteljice za dodatno strokovno pomoč na osnovnih šolah, strokovne delavke v programih osnovne šole s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom (v nadaljevanju OŠPP z NIS) in v posebnih programih osnovne šole smo dnevno v stiku s temi učenci in njihovimi starši. Poslušamo njihove zgodbe in zaznavamo njihovo stisko. Nudimo jim spodbude, potrebovali pa bi veliko več podpore, kot jim je zmoremo nuditi na daljavo.

Večinoma smo to specialne pedagoginje, profesorice defektologije oziroma specialne in rehabilitacijske pedagogike, pa tudi socialne in inkluzivne pedagoginje, psihologinje ter učiteljice drugih področij z dodatno pridobljeno defektološko dokvalifikacijo. V okviru študija smo teoretično in praktično spoznale značilnosti različnih skupin oseb s posebnimi potrebami, različne specialne didaktike in metodike ter druge oblike in metode dela.


 

Večina dela ostaja na ramenih staršev

V trenutnih razmerah še posebej veliko dela hote ali nehote pade na starše otrok s posebnimi potrebami. Najmanjša težava je bila priskrbeti jim potrebno računalniško opremo in se povezati z njimi preko videokanalov, čeprav tudi na tem področju vse ne deluje optimalno (slabe povezave, nevajenost učencev in staršev ter nezmožnost učencev za tak način dela …). Večina dela ostaja na ramenih staršev, ki morajo poleg tega v mnogih primerih opravljati še svojo službo. Od njih se pričakuje, da ob npr. doseženi V. stopnji izobrazbe nudijo svojemu otroku pomoč na nivoju strokovnjaka s specialnimi znanji s VII. ali višjo stopnjo izobrazbe.

Zdaj je govor tudi o ocenjevanju znanja, kar tako učencem kot staršem povzroča dodaten stres. Bojijo se, saj zaradi različnih težav težko ali ne sledijo tekoči snovi. Dnevni tempo je kljub pogovorom, našim spodbudam in prigovarjanju, naj naredijo toliko, kolikor zmorejo, prehud.

Ob konkretni pomoči staršev jim nudimo individualno poučevanje preko spleta, vendar je s posameznimi skupinami otrok s posebnimi potrebami, ki obiskujejo OŠPP z NIS, zaradi specifičnih posebnih potreb, ne glede na vso tehnologijo, to pogosto brezpredmetno. Enako je s preverjanjem in ocenjevanjem njihovega znanja. Opisne ocene učencem, s katerimi nimamo osebnih stikov in z njimi ne delamo konkretno, ne moremo podati. Takšna opisna ocena bi bila sporna in sama sebi namen.
Ob vsem tem je veliko učencev ostalo tudi brez že tako premajhnega obsega rednih in prepotrebnih obravnav pri logopedih, fizioterapevtih in delovnih terapevtih, kar jim tudi onemogoča uspešno delo in bo pustilo hude posledice.

V praksi zadeve ne tečejo odlično.

V nadaljevanju predstavljamo nekaj konkretnih zgodb iz realnosti, kot jo iz dneva v dan spoznavamo mé. Kjer zadeve ne tečejo odlično. Kjer delo ni prilagojeno posebnim potrebam posameznih učencev. Kjer so učenci prepuščeni na milost in nemilost trenutni krizni situaciji.

»Eden izmed mojih učencev zaradi hudih težav na področju pozornosti in koncentracije že med branjem navodil miselno odtava. Da ga usmerim nazaj k delu, traja. Vedno tudi ne uspem. Pri delu ena na ena je v takem primeru ponavadi dovolj dotik, kar pa je zdaj nemogoče.

Drugi zaradi težav pri organizaciji ne ve, kako se pripraviti na delo, kako si organizirati delovni prostor in čas za šolsko delo tekom dneva. Ob tem pa mora pomagati še mlajšemu sorojencu, saj sta starša v službi.

Tretjemu starša zaradi svojih psihičnih težav nista zmožna pomagati.

Potem so tu učenci priseljenci, ki izhajajo iz drugega jezikovnega okolja in se ob vsem tem spopadajo še z jezikovno oviro. Ne razumejo! Kako naj potem delajo?«

»Z učencem sem bila na zvezi preko videokonference. Ves žalosten mi je povedal, da je komaj rešil slovenščino. Ker je narobe razumel navodila, je moral popraviti vse za nazaj. Posledično se mu je nakopičila snov iz matematike, ker ni uspel delati sproti.«

»Imam učenca, ki mu je pouk v šoli praktično edina oblika socializacije izven družine. Živijo na samem, družbe vrstnikov nima. Starša imata vsak svoje težave, prisoten je tudi alkohol. Mama pravi, da gre. Seveda gre, ampak kako?

Mama drugega učenca iz prvega triletja mi je že kmalu potožila, da ima težave, kako razložiti snov. 'Zase že znam, a ne vem, kako naj njemu razložim, da bo razumel.'«



V tretjem primeru se ob vsem skupaj borijo še s hudo boleznijo enega od staršev, zato je drugi ostal sam za vse.
Četrti učenec je šele pred kratkim prejel računalnik in natisnjeno gradivo za prejšnje tedne. Starši pravijo, da zdaj počasi urejajo stvari za nazaj in da zato sprotnemu delu le težko sledijo. Obenem je tu še mlajši otrok, ki tudi potrebuje veliko pomoči. Ne vedo, kako bodo zmogli.

»Vedenjske in čustvene stiske otrok in njihovih družin se poglabljajo. Kljub vsakodnevnemu delu znanje usvajajo različno ali pa ga sploh ne. Kako bo to vplivalo na šolanje v višjem razredu? Mnogi učenci, ki imajo čustvene in vedenjske motnje, so sedaj v regresiji, pa so tekom šolskega leta lepo napredovali. Imeli so rutino, strukturo, pravila, meje, ki jih je nudila samo šola. Ta je namreč kot varovalni dejavnik, saj jim v marsikaterem primeru starši iz različnih razlogov tega niso sposobni zagotavljati.«
»Starši poročajo o upadu motivacije pri svojih otrocih, kar pripelje tudi do čustvenih in vedenjskih težav, zato je velikokrat v stiski cela družina. Razpeti so med zahtevami šole in dejanskimi zmožnostmi za takšen način poučevanja. Kot učitelj jim poskušam stati ob strani s spodbudo, a vem, da to ne spremeni njihove realnosti. Veliko staršev je že v času pred izrednimi razmerami potrebovalo veliko dodatne spodbude in vodenja s strani strokovnih delavcev šole, sedaj pa so bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Hkrati smo jim dodelili še dodatno vlogo učitelja.«

»Najmlajši učenci v OŠPP z NIS potrebujejo osebni stik, energijo, ki je pristna, govorico telesa in besede učitelja in sošolcev. Da se opolnomočijo in začutijo, da je okolje, v katerem se učijo in igrajo, prostor, kjer se lahko tudi zmotijo, delajo vragolije in se učijo pomembnih socialnih veščin. Usvajanje vzgojnih in učnih vsebin ter posledično ciljev poteka kot igra, polna interakcij. Poleg tega igrajo veliko vlogo še slikovna podpora in druge oblike in metode dela. Pri poučevanju najmlajših je zelo pomembna takojšnja povratna informacija, ki jo dobiš od učenca, ko ga poučuješ. Nanjo se kot učitelj pravočasno in ustrezno odzoveš, da ga po drugi poti pripelješ do želenega cilja. Posebej pri delu z učenci z avtizmom je to ključnega pomena.«

To niso učenci, ki doma ne delajo, kot bi si mogoče kdo mislil. Prav nasprotno, za delo porabijo ogromno časa in energije, a rezultati niso zadovoljujoči in to skrbi njih, njihove starše, pa tudi nas, učitelje. To so učenci, ki jim ne uspe slediti. Ne zaradi lenobe ali nezainteresiranosti, temveč zato, ker šolstvo ni več enako za vse, ker imajo doma različne »učitelje«, če jih sploh imajo, in s tem neenake možnosti doseči standarde kot ostali.

Kvaliteten pouk učencev s posebnimi potrebami na daljavo ni mogoč!

Strokovne delavke, ki delamo z učenci s posebnimi potrebami, zato pozivamo ministrstvo, da v prvi plan postavi prav njih.
Predlagamo, da se ocene učencem s posebnimi potrebami lahko zaključijo na podlagi ocen, pridobljenih do vključno 13. marca 2020. V primeru negativnih ocen pri enem ali največ dveh predmetih naj se učencem ponudi možnost intenzivne individualne pomoči (če je možno, ne na daljavo), čemur naj sledi možnost ponovnega izkazovanja znanja.

Učencem naj se z začetkom naslednjega šolskega leta po presoji strokovne skupine nemudoma zagotovi več ur dodatne strokovne pomoči z namenom, da nadoknadijo primanjkljaje v znanju, izhajajoč iz izrednih razmer.

Delo v izrednih razmerah naj za učence s posebnimi potrebami nadalje poteka v bistveno zmanjšanem obsegu in s poudarkom na ponavljanju in utrjevanju že obravnavane snovi.

Na tem mestu pa izražamo tudi velik poklon in priznanje staršem otrok s posebnimi potrebami za njihovo delo in trud v dani situaciji.

(V pismu uporabljeni izrazi, zapisani v slovnični obliki ženskega oziroma moškega spola, so uporabljeni kot nevtralni in veljajo enakovredno za oba spola.)