Veliki (ameriški) posel

Televizijski prenos dramatične predstave iz Ovalne pisarne v Beli hiši zadnji petek v februarju je povzročil razburjenje svetovnih razsežnosti. Morda upravičeno, saj ta predstava dejansko lahko oznanja razkroj že tako ali tako šibke in nezanesljive mednarodne ureditve, zlasti ko gre za obnašanje velesil.

Slovenski »zet« in njegov sodelavec sta osupnila svetovno javnost, tudi strokovno. Od vsepovsod so letele ocene, da gre za konec mednarodne ureditve, diplomatsko nasilništvo, diktat, nesramno pogojevanje, korist na račun šibkejšega, realizem kot razlog za predajo napadenega, nenadno podreditev ruskim ciljem, izdajo zaveznikov in podobno. Že mogoče, da je vse to res, vendar ne bi bilo nič narobe, če na vse to pogledamo še s kašnega drugega zornega kota in se vprašamo, ali je to nova realnost, na katero bo treba računati v mednarodnih odnosih nasploh.

Sedanji predsednik ZDA je postal znan po njemu lastnem poslovnem pristopu do predsedniških nalog, ki občasno spominja na brutalno »kšeftarsko barantanje«. Na prvi pogled se zdi nerazumno, toda ali je res?

V nadaljevanju se vsaj površno ozrimo na nekatere bistvene posege sedanje ameriške administracije v mednarodno ureditev.

Grožnja z uvedbo carin za izbrane gospodarske partnerje mimo dogovorov v Svetovni trgovinski organizaciji je dokaj radikalen, a predvsem sprva boleč notranjepolitično-ekonomski ukrep, ki naj bi gospodarstvu v ZDA vsilil domačo naložbeno in proizvodno usmeritev. Delo in dohodek bosta ostala doma, seveda tudi pripadajoči davki in s tem moč države. Tako enostavno naj bi to bilo.

Javno upravo, zlasti tisti del, ki uravnava mednarodno razvojno pomoč ZDA, je treba razredčiti in poceniti ter preostanek uskladiti z novo logiko mednarodnega sodelovanja ZDA. To je zagotovo všeč mnogim, ki verjamejo, da javne službe trošijo preveč. Še posebej je to všeč tistim, ki verjamejo, da bo prav ta predsednik s pomočjo najbogatejšega prihodnjega Marsovca naredil red na tem področju.

Spremenjena politika ZDA do pomoči Ukrajini, rožljanje z ruskim »bavbavom« in tretjo svetovno vojno je Evropsko unijo nagnalo, da je ustrežljivo, kar čez noč, izdatno povečala svoje predvidene obrambne izdatke. (Na fotografiji slovenski predsednik Robert Golob in ukrajinski Volodimir Zelenski na slovesnosti v spomin civilnim žrtvam vojne v Ukrajini 31. marca 2023.) FOTO: Matej Družnik

Migracije so problem, za katerega sedanja ameriška administracija in drugi novodobni naturalistični pragmatiki očitno menijo, da se ne more rešiti na lep način. Prepričani so, da bo nerazviti jug vztrajno iskal pot na razvitejši sever, zato ga je treba odločno zaustaviti. Potem pa naj ti ubogi ljudje doma sami poskrbijo za svoje blagostanje, spoštovanje človekovih pravic in vse ostalo, kar iščejo na severu.

Spremenjena politika ZDA do pomoči Ukrajini, rožljanje z ruskim »bavbavom« in tretjo svetovno vojno je Evropsko unijo nagnalo, da je ustrežljivo, kar čez noč, izdatno povečala svoje predvidene obrambne izdatke. Če se temu prišteje še ozdravitev EU od zasvojenosti s sibirsko energijo, se zdi, da so ameriške želje izpolnjene.

Vojaška prisotnost v zamišljenem premirju v kakršni koli obliki v Ukrajini bi bila pač predraga. Mir lahko zagotovi že prisotnost ameriških podjetij, ki bodo vneto kopala redke rudnine na račun že dodeljene vojaške in druge pomoči. Rusi pa raje ne bodo vojaško napredovali na bojiščih v Ukrajini in tvegali konflikt z ZDA. Območja, ki so jih zasedli, naj kar obdržijo in sami pospravijo razdejanje, ki so ga povzročili. Poceni rešitev, ni kaj. Poceni in brez atomskih bomb. Ugodna za velesili, a katastrofa za Ukrajince, ki drago plačujejo svoj pravični boj za ohranitev suverenosti in povrnitev nasilno zasedenega ozemlja.

Za ZDA bo zdaj več časa, da se intenzivno posvetijo Kitajski, ki se je v zadnjem obdobju temeljito spremenila in prešla iz države, kjer je bilo mogoče najti obilico poceni delovne sile, v nekaj povsem novega. S tem je treba resno računati in se na novo prilagoditi, še preden ji uspe v svoje naročje privabiti energetsko bogato severno sosedo.

Naravna bogastva na prostranstvih Kanade in Grenlandije in njun strateški pomen, upravljanje s pomembnim morskim prekopom in usoda Gaze v rokah šibkih držav po nepotrebnem neizkoriščeni ali zlorabljeni čakajo na nekoga, ki jih zna in zmore sprostiti. Kdo drug kot »Ponovno velika Amerika«?

Ni se težko posmihati taki poenostavljeni logiki in si misliti, saj ne more dolgo trajati. Kaj pa če bo? Zelo podobno je bilo dogajanje pred zadnjo veliko svetovno morijo. Širom po EU bi morale pričeti zvoniti vse razpoložljive budilke, da se zbudimo in prilagodimo novemu času. Še posebej zato, da ne bo prej zavladal Tuskov paradoks, po katerem 500 milijonov ljudi moleduje pri 300 milijonih, naj jih ubranijo pred 150 milijoni.