Ob mnenjih in kakofoniji, kar sem bral v pismih bralcev kot odgovore na pisanja Alenke Puhar, bi najprej spomnil na rek filozofa Georgea Santayane, da je tisti narod, ki svoje zgodovine ne pozna, obsojen na to, da jo bo ponovil.

Ob tem bi z ozirom na poznavanje naše zgodovine spomnil na tole. Janez Janša je v govoru na Mali gori leta 2005 dejal med drugim: da je odporništvo ohranilo Slovence kot narod; Komunistična partija je po navodilih Kominterne in prek OF s smrtno kaznijo prepovedala odpor proti okupatorju zunaj OF; VOS OF je do konca julija 1942 pod različnimi pretvezami brez kakršnih koli sodnih postopkov postrelila stotine Slovencev; protikomunistična stran je prisegla zvestobo okupatorju, česar moralno ni mogoče z ničimer opravičiti; v drugi polovici vojne sta komunistična in protikomunistična stran zagrešili vrsto zločinov nad posamezniki; že po končanih spopadih in vojni je zmagovita stran izvedla množičen poboj vojnih ujetnikov različnih narodnosti, pa tudi številnih civilistov. To je samo kratek izvleček, prebrati je treba celoten govor.

Pri knjigi Temna stran meseca, kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945 –1990, ki jo je uredil pisatelj Drago Jančar (Nova revija, 1998), je v redakciji sodelovala tudi Alenka Puhar. Pri dejavnosti Študijskega centra za narodno spravo, ki je objavil vrsto študij in knjig na temo spomina na preteklost – naj omenim samo imeni dr. Milko Mikula in dr. Tamara Griesser Pečar –, je sodelovala tudi Alenka Puhar. To je pomemben prispevek k temu, da se rek Santayane ne uresniči.

V pismu bralca lahko berem, da »zdaj se sicer ogorčeno ponavlja samo še povojne poboje, nikoli pa nihče ne omeni Golega otoka, ker tisto tam ni uporabno za obtoževanje, partizanov in komunistov pač ni škoda«. To je – kot se temu reče – fake news. Dejstvo je, da je predstavitev knjige Virgila Gomizelja, Primorca in partizana (založba Mladika v Trstu), ki je bil na Golem otoku, vodila v njegovem rojstnem kraju Križ Alenka Puhar jeseni 2017. Alenka Puhar je predstavila knjigo Božidarja Jezernika o Golem otoku založbe Modrijan. Gomizelja in njegovo knjigo je Alenka Puhar tudi omenila v svoji kolumni Mejne misli. In Alenka Puhar je vodila pogovor na temo Golega otoka februarja letos v okviru Društva političnih zapornikov. Študijski center za narodno spravo je v preteklosti priredil simpozij o Golem otoku in organiziral obisk otoka, za letošnjo sedemdesetletnico začetka tega koncentracijskega taborišča bo priredil simpozij v septembru, pri pripravah sodeluje tudi Alenka Puhar.

Sam sem bil zaprt na Golem otoku dvakrat, prvič sem bil aretiran kot dijak v kratkih hlačah. Tam so bili tudi pretepi do smrti, sam sem jih videl, osnovna značilnost Golega otoka je pa bila prisila, da so zaporniki kršili osnovna moralna in etična načela, ali, kot temu pravijo, lomljenje hrbtenic. Alenka Puhar je veliko pripomogla k temu, da je bilo to jasno povedano. V vseh njenih kolumnah so njene navedbe podprte z dejstvi. Kot je rekel John Adams, soavtor ameriške neodvisnosti, dejstva so trmoglave zadeve.