Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Pisma bralcev

V mojo hišico pitna voda ni pritekla

Glavna cev gre ob moji parceli, od pet do deset metrov stran. Nikomur ne bi s tem nič škodovala, če bi pot prekopali.
»Že najmanj deset let s posebnim zanimanjem berem, poslušam o vodi, o vodovodih ... Odkar bi morala priteči tudi v mojo hišico, še bolj, ker se to ni zgodilo.« Foto Jure Eržen
»Že najmanj deset let s posebnim zanimanjem berem, poslušam o vodi, o vodovodih ... Odkar bi morala priteči tudi v mojo hišico, še bolj, ker se to ni zgodilo.« Foto Jure Eržen
Jožica GrivecRadovljica
3. 11. 2019 | 05:00
4:20


Že najmanj deset let s posebnim zanimanjem berem, poslušam o vodi, o vodovodih ... Odkar bi morala priteči tudi v mojo hišico, še bolj, ker se to ni zgodilo.

»Pitna voda ni luksuz. Je osnova za preživetje ljudi. In tudi za razvoj podeželja,« berem 9. oktobra na 4. strani Dela v članku Imeti pitno vodo v vodnati deželi žal ni samoumevno.

Občina Mirna Peč je začela graditi vodovod pred desetimi leti na trasi Čemše–Poljanska gora–Poljane–Vrhpeč ... in ga tudi dogradila, jaz rečem – kmalu. Nato so gradili naprej proti Suhi krajini, Ajdovcu, Selih ... Tudi sama sem bila zelo zavzeta zanj.

Čeprav stalno živim na Gorenjskem, sem imela na »poverbani« zemljici 263 kvadratnih metrov tudi hišico, v katero sem 30 let sama vozila vodo, največkrat z bencinskih črpalk v kantah in steklenicah, in to predvsem za »ta lepo«, za hrano in pitje. Za drugo sem imela vodnjak, »šterno«, in v njej deževnico s strehe, za umivanje in pomivanje je bila dobra. Ali kaj? Vandali so mi najmanj dvakrat zastrupili vodo v vodnjaku z njivskimi strupi, odpadnim oljem, bencinom, iztrebki ... In potem? Nič! Na policiji Novo mesto nič, na sodišču pišmeuh! Vandali so bili znani. Potem sem dala narediti betonski pokrov z zaklepanjem. Nič ni pomagalo, mene ni bilo in so imeli čas delati škodo. Nato sem odstranila žleb in so v »šterno« vozili vodo gasilci, ko je je zmanjkalo, vendar te za hrano nisem potrebovala.

»Trideset let sem sama vozila vodo v kantah in steklenicah za hrano in pitje, za drugo sem imela vodnjak, »šterno«, in v njej deževnico s strehe.« Foto Oste Bakal
»Trideset let sem sama vozila vodo v kantah in steklenicah za hrano in pitje, za drugo sem imela vodnjak, »šterno«, in v njej deževnico s strehe.« Foto Oste Bakal


Vodovod pa je bilo treba plačati vnaprej in sem plačala 2525 evrov občini Mirna Peč. Spet so se začele težave. Najeti bager mi je skopal jarek od hišice do makadamske poti samo po moji zemlji. Med delom je delavec dobil telefonski klic, da ne sme prekopavati dobrih dveh metrov makadamske poti, ker je bila oseba, ki je telefonirala, solastnica te poti. Tretji dan je prišel kopač zasut jarek in moja voda je šla po gobe. Po tej makadamski poti so vozili ljudje, znani in neznani. Pa traktorji, tudi tovornjak si kdaj videl, hodili so po njej in vsi so imeli mir. Vsi, ki so hoteli vodo, so tudi prekopali pot, saj gre glavna cev zanjo po poti v dolino do zadnjega uporabnika.

Sponzorji vodovoda so bili tudi občina, država, Evropska skupnost pa tudi kakšen domačin je bil zraven. Brez vsega, brez vode sem ostala žalostna, objokana. Še naprej sem se borila, prosila župana Zvoneta Laha, ostale na občini, potem ministrstvo za okolje, Boruta Pahorja, skupnost za človekove pravice in še in še ljudi, komunalo, domačine, ki so to delo tudi urejali, in se zraven sekirala. Tudi članek v Dolenjskem listu je bil napisan, kot sem povedala novinarki.

Zdaj si rečem, da sem za Guinnessovo knjigo rekordov ali Nobelovo nagrado, toliko hudega se mi je zgodilo. Občini še zdaj očitam, da mi niso hoteli pomagati, pravzaprav nobeden človek nič, zaradi nevoščljivosti! Vem, da bi zdaj vodo dobila, ker je v Mirni Peči že drugi mandat župan Andrej Kastelic, ki je priljubljen pri vseh. Jaz pa sem omagala, hišico podarila, pozabila pa teh ljudi ne bom nikoli, saj sem tudi zaradi njih zbolela in sem odvisna od tujih ljudi.

Glavna cev gre ob moji parceli, od pet do deset metrov stran. Nikomur ne bi s tem nič škodovala. Le sama sem se borila, a sem starejša, zdaj imam 82 let. Hišico pogrešam, še posebno gozd nad njo, gozdne sadeže, naravo. Zdravilna zelišča in še in še. Tam spodaj sem bila rojena. Poznane so mi bile vse stezice, ki jih že zdavnaj ni več. Ljudje so se spremenili ...

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine