To je moj »potop na dah«, sem zapisala v naslov za časopis. Zamislite si, da ne pišem svoje, osebne zgodbe, še ene izmed mnogih, ki so me ujele na poti od leta 1951 dalje ... Pišem o usodi naroda, o usodi velikega režnja tega naroda in ta reženj ne zna, ne zmore – ker nima vzvodov – narediti popolnoma nič! Zase. Pa je postoril ogromno. Za druge!

Prvih 30 let delovne dobe sem oddelala na treh delovnih področjih, bila za delo plačana z boni, z dinarji, s tolarji, pa tudi z neke vrste delnicami, denimo za Peko, pa za Mercator ... Potem sem po dokaj težki obrtni izkušnji pristala na javnih delih. Kljub res mizerni plači, kljub temu da v sedmih letih teh del nisem prejela niti enega samega regresa za letni dopust in kljub temu da sem v penzijo šla z javnih del brez enega samega centa odpravnine, sem svoje delo opravila predano in z velikim veseljem! Vse do tistega zadnjega leta, ko sem se v MC Brežice – spet na javnih delih – zaposlila kot pomočnica v hostlu in pri organizaciji dogodkov.

Res je, da sem preživljala osebno zelo težko krizo zaradi povzročene mi velike škode brežiškega sodišča, toda služba sama mi je pomenila ogromno. In če kaj, sem zaradi dveh sodelavk tukaj diplomirala iz vedenja, kaj pomeni mobing na delovnem mestu: ena od njiju je nad mano izlila ves svoj življenjski gnev, čeprav me poprej v življenju ni videla nikoli in tudi pozneje je zaradi premnogih nesoglasij odpotovala neskončno daleč v svet. Toda odšla je prepozno, jaz pa sem se odločila, da se za nadaljevanje dela preko javnih del več ne prijavim, saj sem čez tri mesece izpolnila starostni pogoj za upokojitev. Moja srčna, notranja želja pa je bila nasprotna: ostati in delati.



Skok v povsem plitvo vodo naravnost na glavo in ... Na Zpizu so v letu 2011 vladale neke posebne razmere in moja informativna vloga za izračun pokojnine ob morebitni upokojitvi se je nekje zataknila in moja prva pokojnina je skupaj z odločbo prišla, ko ni bilo mogoče ničesar več popraviti oz. bi bilo zelo težko ... Odmera: 438 evrov! Mešalo se mi je. V resnici sem imela oddelanih prek 40 let delovne dobe. Na eni od višjih šol sem prišla vse do konca 6. stopnje izobrazbe, zaposlila sem se septembra 1970 in se upokojila aprila 2011. Imam dva živorojena otroka. In 438 evrov!

Na takšno osnovo so vsa povišanja pokojnine zgolj sol na rano. Mi, upokojeni – takrat in še malo pozneje –, smo danes pristali v praznem prostoru, ko nimamo nobene pravice do ureditve strahotne krivice z najnižjim količnikom, brez vsakih bonusov smo. Generalni direktor M. Papež se posmehljivo izraža o nas, ki smo imeli majhne plače in s tem vplačane nižje prispevke, da pač ne moremo pričakovati, da bi imeli pokojnino kot tisti z velikimi plačami itd. itd.

Nekaj let pred mojo upokojitvijo so se upokojevale gospe pri 50 letih brez vsake izobrazbe (tekstilne delavke, recimo), z 28 ali maksimalno 30 leti delovne dobe in vse te imajo pokojnino blizu 600 evrov. Mojih plačanih let je malo manj kot 35, prejemam pa le malo več, kot je socialna podpora za tiste, ki niso v življenju niti enkrat zgodaj vstali in za službo ne prenesli niti kilograma bremena ... In ti, ki bodo šli odslej v pokoj, bodo imeli višji odmerni količnik in že v izhodišču večjo osnovo. Vsi ti popravki pa za nas, že prej upokojene, ne morejo biti upoštevani.



Če ste uspeli dojeti ta zakleti krog, potem moram dodati samo še to: 438 evrov je denar, s katerim ne moreš plačati domske ali kakršne koli oskrbe, to je denar, s katerim se ne sme umreti, to je denar, s katerim ni mogoče preživeti. To je denar, ki je sramota za vse dosedanje predsednike, za vse »Erjavce, za vse sindikate in še koga. Se vam ne zdi, da bi tudi mi – tako poplačani za svoje delo – morali dati odpoved, morali zapustiti to domovino? Ker vsi vedo, da tega ne bomo storili, se za nas ne zmeni nihče!