Stava na napačnega (ameriškega) konja

Pred tridesetimi leti, v času slovenskega osamosvajanja, sem končeval doktorat na eni izmed ameriških univerz in tam dočakal naš osamosvojitveni spopad z JNA. V zmedi dogajanja zaradi skopih informacij, ki so le počasi in z zamudo kapljale iz domovine (takrat pač ni bilo interneta in sodobnih komunikacijskih kanalov), ter popolni negotovosti smo se odločili, da bo vsak od nas takrat v ZDA začasno živečih Slovencev, v glavnem študentov, poskušal prispevati k osamosvojitvi, kar je v njegovi moči.

Jaz sem se odločil, da bom poskušal dobiti podporo za samostojno Slovenijo pri vseh ameriških senatorjih, kljub temu da sem vedel, da ameriška uradna politika našim prizadevanjem ni naklonjena. Tako sem poiskal njihove naslove in vsakemu poslal pismo z enako vsebino. Prosil sem jih, naj podprejo slovensko osamosvojitev. Edini odgovor, ki sem ga prejel, je bil odgovor, na katerem je bil podpisan Joe Biden. Prijazno je zapisal, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, in podprl našo pravico do samostojnosti kot temeljno pravico, izraženo s plebiscitarno voljo. Ne vem, ali je potem res naredil kaj, verjetno ne, pa vendar me je njegov odgovor takrat razveselil in mi nekoliko razsvetlil temačne misli, medtem ko so doma ljudje ždeli v zakloniščih in so se tanki vozili po naših ulicah.

Danes, ko to pišem, je postal Joe Biden izvoljeni 46. predsednik ZDA. Naša takratna zvezda osamosvajanja Janez Janša pa je kot edini na svetu že nekaj dni pred tem čestital za zmago njegovemu nasprotniku Donaldu Trumpu, v vsakem pogledu svojemu vzorniku. Tako se zna zgoditi, da bo 20. januarja 2021, v tridesetem letu po razglasitvi naše neodvisnosti, v Washingtonu prisegel Joe Biden, pošiljatelj tistega davnega pisma, ki ga hranim nekje v svojih arhivih, v Sloveniji pa bo še naprej vladal naš mali Trump, zvezda vodnica slovenskega osamosvajanja in črna luknja slovenske državnosti. To je zelo verjeten scenarij, ki temelji na ključnih razlikah med občasno še tako nerazumljivo ameriško liberalno demokracijo na eni strani in našo, v tem trenutku očitno iliberalno demokracijo, na drugi strani.

Trumpu bodo namreč prej ali slej ugledni republikanski voditelji (do)povedali, da je bilo dovolj grotesknega trmoglavljenja, da naj sprejme poraz in se vsaj kolikor toliko dostojno umakne. To se pravzaprav že dogaja in je le še vprašanje časa, kdaj se bo dokončno zgodilo. Ameriški politiki in sodišča – pa čeprav so ta še tako konservativna – namreč ne bodo dopustili, da bivši predsednik zaradi svoje nečimrnosti in užaljenosti ter osebnostnih motenj državo potegne v kaos po načelu »za mano potop«. Konservativni pol v Ameriki namreč še vedno premore dovolj razsodnosti, poštenosti in poguma, da bo ustrezno ukrepal ter zavaroval ustavnost in demokracijo.



Pri nas je seveda drugače. Janez Janša, ta mračni človek slovenske politike, je že zdavnaj pogoltnil vse satelite in okrog sebe nima ljudi, ki bi mu lahko kaj povedali in dopovedali. Deluje po načelu »l'état c'est moi«. Obdan je s podrepniki, kimavci in koristoljubneži, z zvestimi vojščaki svoje stranke in nekaj mediji, ki so pripravljeni spremeniti vsako, še tako prozorno laž v čisto »resnico«. To potem spletni troli širijo in utrjujejo naprej po družabnih omrežjih. Janša nima okrog sebe nobene intelektualne baze, z morda nekaj izjemami, ki pa večinoma spadajo med politične kameleone. Pa četudi bi jih imel, jih prav gotovo ne bi poslušal. Zvesto ga podpira tudi katoliška cerkev z izjavami svoje komisije za »Pravičnost in mir«. Ta sejem ničevosti ne zamudi nobene priložnosti za prilizovanje sedanji oblasti, v kateri vidi edini način za uresničevanje svojih koristoljubnih interesov, ki z vero nimajo nobene zveze.

Tudi predsednik republike, ki bi moral prvi povzdigniti glas, je tiho. On, kot je nekoč izjavil, pač ni moralna avtoriteta, njegova vloga v tej zgodbi je očitno le vloga dvornega norca v Noriškem kraljestvu.

Janši osebno in njegovi vladi je seveda malo mar za vse proteste, peticije, za 10 tisoče podpisov slovenske inteligence, za vse ljudske petkove proteste, za pisma in pritožbe kulturnikov, za opozicijsko koalicijo ustavnega loka, za interpelacije, za kritiko medijev, za argumente stroke, ki nasprotujejo številnim epidemiološkim ukrepom. Naivno bi bilo pričakovati, da to nanj kakorkoli vpliva. Ta zlovoljni človek, ne glede na vse, nadaljuje lomastenje po državnih inštitucijah. Pod krinko državnih interesov ter lažnega domoljubja prijateljuje oziroma se udinja najbolj mračnim in avtokratskim likom svetovne politike in škoduje ugledu Slovenije v mednarodnih odnosih. Nikogar okrog njega ni, ki bi mu dopovedal, da je tega dovolj, da naj neha, da naj se končno res posveti naši najhujši grožnji, epidemiji covida-19, in naj pusti državo pri miru. Trumpu bodo to njegovi povedali, Janši pač ne.

Ne moremo pričakovati, da se mu bodo postavili po robu njegovi trenutni politični partnerji, ki jih sicer vse vrti okrog prsta. Ti ljudje, ujeti v svoje vsakodnevne malenkostne interese, so le žalostne sence, ki bodo poniknile v popolno temo na naslednjih volitvah. Tega se sicer zavedajo, a kaj, ko je biti še vsaj nekaj časa pri koritu preveč mamljivo, da bi se temu odrekli. Zato bo ta faustovska koalicija zdržala do konca, mi pa bomo očitno morali stisniti zobe in zdržati še leto in pol te mizerije in prostaštva, tako kot so to štiri leta zdržali Američani. Potem pa si pač enkrat za zmeraj velja zapomniti, da se z Mefistom pogodb ne sklepa.

Do takrat pa bomo očitno morali vzeti v zakup tudi to, da bomo v letu naše 30. obletnice neodvisnosti živeli pod avtokratsko vladavino blodnega človeka, ki smo mu pred 30 in več leti stali ob strani in ga imeli za narodnega junaka. Torej smo za stanje, ki ga imamo, vsaj delno krivi tudi sami. Ampak kaj, ko se žal zgodovine ne da predvideti vnaprej.