Računsko sodišče policiji naznanilo SDS (2)

Članek z zgornjim naslovom (Delo, 25. februarja, stran 2) na kratko povzema poročilo STA o porabljenih sredstvih za kampanjo pred skupščinskimi volitvami aprila 2022. Posebej omenjajo Gibanje Svoboda, ki mu bodo povrnili največ, in SAB, ki bo nazaj dobila najmanj.

A o zadevi je možno reči še kaj več. Na teh volitvah je sodelovalo devet strank, ki so zvečine vložile občutna finančna sredstva za pridobivanje glasov volivcev. Gotovo vse zanima, kako uspešne so bile pri tem.

Apolitične uradne številke kažejo, da so po absolutnih zneskih porabljenega denarja na »zmagovalnem« odru tri desne stranke: SDS (760.362 evrov), NSi (659.453 evrov) in Povežimo Slovenijo (578.174 evrov). Ki jih celo po pregovorno ohlapnem navijaškem merilu ne moremo šteti niti za rahle zmagovalce volitev.

Glede na volilni (ne)uspeh so stranke po volitvah dobile nazaj del vloženih sredstev. Daleč največ res Gibanje Svoboda (33,6 odstotka), sledi stranka Resni.ca (22,3 odstotka) in nato skoraj enako SDS (13,8 odstotka) ter Levica (13,7 odstotka). Na dnu je prepričljivo stranka Povežimo Slovenijo, ki je zaradi slabega volilnega rezultata dobila povrnjenih le 1,2 odstotka svojih vloženih sredstev.

In koliko je bilo treba porabiti denarja za en dobljeni glas na volitvah? Najbolje je to šlo od rok stranki Resni.ca, ki ji je bilo dovolj 0,59 evra za en glas, a je sicer dobila premajhno absolutno število glasov za vstop v slovensko skupščino. Med sedanjimi parlamentarnimi strankami je bilo najmanj zapravljivo Gibanje Svoboda, ki mu je bilo za pridobljeni glas dovolj 0,65 evra, že trikratno bolj SDS (2,07 evra za glas) in Levica (2,16 evra). Najbolj pa je trošila NSi (7,73 evra na glas), med neparlamentarnimi in nasploh pa Povežimo Slovenijo z negativnim rekordom kar 14,10 evra za glas.

Če si ogledamo samo parlamentarne stranke, je sedanja pozicija (tri stranke) vložila skupaj okoli 1.049.000 evrov in za en glas porabila 1,60 evra, opozicija (dve stranki) pa bolj jalovo kar 1.330.000 evrov. Torej kar 3,35 evra za glas, dvakrat več kot pozicija.

Seveda gre le za uradna porabljena denarna sredstva za propagandno predvolilno kampanjo. Sem ne štejejo tradicionalni predvolilni bombončki politike na oblasti, vplivi strankarskih medijev, nevladnih posvetnih in svetnih organizacij, morebitne neprijavljene, nedokazane ali nezaznane (domače ali tuje) finančne in druge pomoči … Tako sta, recimo, premiera sosednjih držav javno podprla istega političnega voditelja pri nas. Slednji že prej enega čez lužo. Vse to, zanimivo, neuspešno.

Vplivi javnih medijev, ki niso pod uradnim nadzorom in sponzorstvom kakšne politike, so manj jasni. Za RTV Slovenija je, denimo, povedno, ali in koliko vodilni in udarni novinarski kadri prihajajo iz kakšne izrazite strankarske medijske srenje. O slednjih (vsi dobro?) vemo, da slovijo po svoji pedantni nekritičnosti do lastne politične strani.

Morda pa pri vplivu na volivce niti skrivnostnega božjega načrta ni kar tako omalovaževati.

Denar očitno ni vse, ko je treba prepričati ljudi, bi rekel Jezus z glasom vpijočega v puščavi. Ali na Mavriciju.