Poslanci in državni svetniki se sramotno dajejo okrog poimenovanja praznika glede »inkorporacije« Primorske. Pri teh ljudeh smo res že vsega navajeni. Tudi tega, da nas njihovo ravnanje neizmerno veliko stane ali da nas smrtno resno poučujejo o pomenu bizarnih tem, s katerimi so obsedeni.

Kakšna sta pamet in značaj ljudi, ki se o »primorskem prazniku« (in ni rečeno, da ne kdaj tudi o »prekmurskem«) ravsajo na način, ki je slab še za v krčmo? Večkrat o teh ljudeh mislim, da so poseben podtip državljanov z izrazitim darom, da na raven nacionalno pomembnih razprav prinašajo obskurne teme oziroma pomembne teme obravnavajo skrajno obskurno. Res je, da so oba praznika napak poimenovali že ob uzakonitvi – mislim, da v času Janševe vlade. Ko sem takšno poimenovanje prvič javno grajal, mi je tedanji »minister za proslave« A. Zorn zabrusil, da so tako ravnali na predlog mojih kolegov zgodovinarjev.



V čem je norost? Pri Primorski so uveljavili termin »dan priključitve«, pri Prekmurju »dan združitve«. Oboje je strokovno in politično netočno in nespametno. Najprej na kratko glede Prekmurja: četudi ne dvomim, da je mnoga srca prekmurskih Slovencev na vso moč navduševala misel o skupnem življenju z matičnimi Slovenci, je nesporno, da je pariška mirovna konferenca dala Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev blagoslov, da s svojimi silami zasede Prekmurje, ki je bilo kasneje s trianonsko mirovno pogodbo tudi formalnopravno priključeno tej državi.

Primorska zgodba je precej drugačna. Po italijanski zasedbi na podlagi imperialistično brezobzirnega londonskega pakta in enako brezobzirne pariške mirovne konference ter za njo še rapalske mirovne pogodbe – vse to je izpolnilo pohlepna italijanska ozemeljska stremljenja, razdivjana od nastanka italijanske države, zlasti jim je prineslo Trst, katerega zasedba je bila v resnici edini cilj prestrašene soške fronte – so primorski Slovenci takoj postali tarča surovega italijanskega zatiranja. Z nastopom fašizma se je to ves čas stopnjevalo in kulminiralo z drugo svetovno vojno.

Ves ta čas so se Primorci presunljivo enotno in junaško temu upirali (za današnjo optiko celo s terorističnimi dejanji). Vendar so prav vse oblike odpora in upora imele en sam cilj: obraniti svoje golo človeško življenje in dostojanstvo. Seveda so bile tudi pri tem zablodele ovčice, a kje jih ni – celo v neprimerno manjših stiskah in preizkušnjah?! V vsem tem prizadevanju je očitno velikansko, s krvjo in življenjem plačano stremljenje k združitvi in življenju z matičnimi Slovenci. Ta prizadevanja so dobila plebiscitarno širino in epsko silo med osvobodilnim protifašističnim bojem.



Ko je bil sredi vojne sprejet najprej v okviru Slovenije in nato potrjen na ravni Jugoslavije sklep o »priključitvi slovenskega Primorja«, res ni bilo niti časa niti sedanjega parlamentarnega izobilja ter zgodovinarskega in pravniškega znanja, da bi dolgovezno in pretanjeno tehtali dejansko in diplomatsko-politično najustreznejše izraze za to dejanje.

No, z vidika Primorcev je izraz priključitev res povsem primeren za tisto, za kar so se tako srčno in vztrajno zavzemali ves čas od leta 1920 (oziroma od italijanske zasedbe konec 1918) do mirovne konference leta 1947. Zagotovo pa ta izraz ni niti ustrezen niti moder, če bi z njim zdaj označevali akt tedanje nastajajoče federalne Slovenije v okviru federativne Jugoslavije. Če bi res šlo za »pokroviteljski« akt priključitve s strani naše države, bi to bilo najprej skrajno žaljivo in nedopustno do dvajsetletnih osvobodilnih in »zedinjevalnih« prizadevanj Primorcev. Po drugi strani bi to pri prevarantskih Italijanih zlahka spodbudilo očitke, da tudi naša stran ni bila nič boljša v smislu naših upravičenih očitkov italijanskemu imperialističnemu in nacionalističnemu aneksionizmu.

Kar zadeva pogosto rabo termina »vrnitev k matični domovini«, je ta za obravnavano zgodovinsko dejanje (seveda tudi v primeru Prekmurja) v resnici popolnoma nepremišljen. Kaj pa je bila slovenska domovina takrat – da se razumemo, že leta 1918 oziroma 1920? Če je bila Primorska leta 1947 vrnjena k domovini, je morala biti dve desetletji prej odtrgana od domovine. Grobo rečeno je bila Primorska odtrgana od avstrijskega cesarstva.



Morda so si naši parlamentarni »osnovnošolci« zadali nalogo rešiti najglobljo skrivnost 20. stoletja. To me ne bi presenetilo, a bi raje videl, da bi svojo globokoumnost in vztrajnost namenili oblikovanju zakonov, da nam ne bi skozi zakonske luknje bežali privatizacijski in tajkunski kriminalci in roparji več deset- ali celo večstomilijonskega kalibra.

Bojim se, da bo njihova ustvarjalna vnema hudo trpela, vendar kot človek iz ljudstva prosim za en sam res nekaj vreden argument, zakaj ne bi tako za Primorsko kot za Prekmurje uporabljali jasnega, nedvoumnega in nič zagatnega izraza združitev.