Galerija
Praznični nagovor predsednika vlade
Predstavitev naše nekdanje domovine je bila, vsaj za mene, čisto navadna manipulacija.
»G. Janez Janša, vi ste pravzaprav prvi in tudi edini, ki mi je odprl oči, da sem, pri svojih dvainosemdesetih letih, spoznal, v kakšni mizeriji sem preživel večino svojega življenja.« Foto Blaž Samec/Delo
Hvala vam, g. Janez Janša. Vi ste pravzaprav prvi in tudi edini, ki mi je odprl oči, da sem, pri svojih dvainosemdesetih letih, spoznal, v kakšni mizeriji sem preživel večino svojega življenja. To ste naredili s prazničnim nagovorom, v njegovem uvodu.
Nisem si mogel kaj, da se pri tem spoznanju ne bi vrnil tja daleč v začetke svojega življenja. Veliko sem doživel dobrega in tudi slabega. Srečeval sem ljudi, ki so bili dobri, in tudi take, ki so bili hudobni. A vse to so stvari, ki se jim v življenju ne moreš izogniti.
Malo je v mojem življenju tega, kar sem ali nisem postoril in kar bi danes obžaloval. Je pa vendarle nekaj tega, kar obžalujem. To pa je čas, ki sem ga kot idealist potrošil za svoje aktivno delovanje v samoupravnem sistemu. Medtem ko sem jaz v dobri veri sprejemal številne funkcije v tem sistemu, so moji sodelavci in številni znanci, ki niso tako vneto prisegali na sistem ali pa nanj sploh niso prisegali, na veliko gradili svoja, dokaj poceni domovanja. Prav zato želim k vašemu prazničnemu nagovoru oziroma njegovemu uvodu dodati še tole.
Ko sem leta 1960 prišel v Postojno, je bilo to mesto za polovico manjše, kot je sedaj. A ta druga polovica ni nastala v času samostojne Slovenije, ampak še pred njenim nastankom, torej še v času tiste mizerne naše bivše domovine. Seveda bo marsikdo ta moj dodatek k vašemu prazničnemu nagovoru oziroma njegovemu uvodu razumel, kot da se mi toži po naši nekdanji domovini. Še zdaleč ne. Sem pa proti vsaki manipulaciji s preteklostjo in razmerami, v katerih smo živeli, zato da bi tako pridobivali somišljenike.
Predstavitev naše nekdanje domovine, kot ste jo vi prikazali v uvodu prazničnega govora, pa je bila, vsaj za mene, čisto navadna manipulacija – škoda. Vaš govor, ki je sledil temu uvodu, je bil zelo objektiven in umirjen, a kaj, ko sem vse tisto, kar ste povedali, prav zaradi uvoda sprejemal z veliko skepso oziroma z velikim nezaupanjem.
Naj zaključim svoje pisanje s to mislijo. So ljudje, ki so sposobni s svojimi dejanji narediti neprecenljiva dejanja za okolje, v katerem delujejo, in seveda tudi za ljudi, ki živijo v tem okolju. So pa seveda tudi ljudje, ki so sposobni vse to, kar so dobrega storili v preteklosti, pozneje tudi uničiti. Vam, g. Janša, prepuščam v razmislek in presojo, v katero vrsto teh ljudi sodite.
Nisem si mogel kaj, da se pri tem spoznanju ne bi vrnil tja daleč v začetke svojega življenja. Veliko sem doživel dobrega in tudi slabega. Srečeval sem ljudi, ki so bili dobri, in tudi take, ki so bili hudobni. A vse to so stvari, ki se jim v življenju ne moreš izogniti.
Malo je v mojem življenju tega, kar sem ali nisem postoril in kar bi danes obžaloval. Je pa vendarle nekaj tega, kar obžalujem. To pa je čas, ki sem ga kot idealist potrošil za svoje aktivno delovanje v samoupravnem sistemu. Medtem ko sem jaz v dobri veri sprejemal številne funkcije v tem sistemu, so moji sodelavci in številni znanci, ki niso tako vneto prisegali na sistem ali pa nanj sploh niso prisegali, na veliko gradili svoja, dokaj poceni domovanja. Prav zato želim k vašemu prazničnemu nagovoru oziroma njegovemu uvodu dodati še tole.
Ko sem leta 1960 prišel v Postojno, je bilo to mesto za polovico manjše, kot je sedaj. A ta druga polovica ni nastala v času samostojne Slovenije, ampak še pred njenim nastankom, torej še v času tiste mizerne naše bivše domovine. Seveda bo marsikdo ta moj dodatek k vašemu prazničnemu nagovoru oziroma njegovemu uvodu razumel, kot da se mi toži po naši nekdanji domovini. Še zdaleč ne. Sem pa proti vsaki manipulaciji s preteklostjo in razmerami, v katerih smo živeli, zato da bi tako pridobivali somišljenike.
Predstavitev naše nekdanje domovine, kot ste jo vi prikazali v uvodu prazničnega govora, pa je bila, vsaj za mene, čisto navadna manipulacija – škoda. Vaš govor, ki je sledil temu uvodu, je bil zelo objektiven in umirjen, a kaj, ko sem vse tisto, kar ste povedali, prav zaradi uvoda sprejemal z veliko skepso oziroma z velikim nezaupanjem.
Naj zaključim svoje pisanje s to mislijo. So ljudje, ki so sposobni s svojimi dejanji narediti neprecenljiva dejanja za okolje, v katerem delujejo, in seveda tudi za ljudi, ki živijo v tem okolju. So pa seveda tudi ljudje, ki so sposobni vse to, kar so dobrega storili v preteklosti, pozneje tudi uničiti. Vam, g. Janša, prepuščam v razmislek in presojo, v katero vrsto teh ljudi sodite.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji