Poslovanje domov za starejše je zaradi epidemije občutno slabše (2)

Pod zgornjim naslovom je bil v Delu 1. februarja objavljen zapis, ki je odraz stanja v domovih za starejše.

Poznano dejstvo je, da so zaradi epidemije občutno slabše razmere v državi tako rekoč za vse državljane. Vse opisano ima »dolgo« brado, storjenega pa je bilo na tem področju resnično zelo malo. Zakaj? Problemi so dokaj različni, tako kot so različni skupine oskrbovancev in njihovo psihofizično in ekonomsko stanje. To še zdaleč niso opravičljivi pogoji, da se dejavnost ne bi mogla izvajati družbeno primerno in predvsem gospodarno.

Na začetku bom poskusil z ekonomskimi zakonitostmi. Mednje sodi najprej motiv, da se s to dejavnostjo sploh kdo ukvarja. Tu ne gre za podjetniški motiv, ki naj bi bil dobiček, in na tej osnovi rast in s povečanimi zmogljivostmi izpolnitev pogojev za dolgoročni obstoj ali poslovanje v obstoječem obsegu z možnostjo prilagajanja vsem potrebnim spremembam, ki jih bo zahtevalo življenje (kakovost in vrsta storitev).

V javni lasti je več kot 70 odstotkov kapacitet, preostale so pri koncesionarjih (zasebne družbe). Javno ali (ne)javno z vidika motivacije ne pomeni nič, saj so vsi izvajalci javnih storitev odvisni od odločitev zunaj njihovih domen in s tem podvrženi stalnemu boju za pridobitev več sredstev, da bi lahko poslovali normalno. Tako imamo družbeno stanje in verjetno bomo v prihodnosti še kar naprej usmerjeni v take družbene rešitve in tako obsojeni postopoma na državo socialnih revežev. Seveda je to napačno, tako kot so velike iluzije vseh, ki sodelujejo v boju za več sredstev, da se bo to kadarkoli uresničilo. Potrebno bo mnogo več, kot je poročanje o problemih, treba jih bo reševati, in to na pravi način.

Če povzamem ekonomske parametre. Poleg motiva je pomembna plačilna sposobnost oskrbovanca ali njegovega zastopnika. Oskrbovanci so v različni psihofizični kondiciji in zato potrebujejo različne storitve in različno urejen življenjski prostor, to je njihov novi »zadnji« dom. Naslednji pomembni parameter je kadrovska razpoložljivost v povezavi s potrebami obstoječih ali novih kapacitet. Obstoječe stanje na tem področju je podobno kakor na primer v zdravstvu. Starostniki potrebujejo namreč pogosto poleg higiensko tehničnih storitev tudi medicinske storitve, pogosto tudi take, ki so na meji paliative. Med drugim tu ne gre prezreti tudi potreb po druženju, sprostitvi, različnih drugih aktivnostih v okviru možnega. No, na koncu naj omenim še obseg oziroma kritično maso, ki ji mora ustrezati zavod, da bi lahko izvajal storitve oskrbe gospodarno.

Vse povedano je podlaga za resen razmislek, kako pristopiti k reševanju naših družbenih problemov, ki so še večji, če upoštevamo nove prilive starostnikov s še nižjimi dohodki in daljšo življenjsko dobo. Današnje kapacitete domov rešujejo probleme dva do tri odstotke vseh starostnikov in nič več. Treba bo poiskati pravo mero za reševanje splošnega družbenega problema, ki je lahko rešljiv samo z večanjem splošne družbene uspešnosti.