Poslanci in ministri naj mislijo s svojo glavo

V zadnjem obdobju berem prispevke novinarjev, ki jih cenim, ker vem, da so korektni v poročanju. Med njimi so Novica Mihajlović, Suzana Kos, tri Barbare, Uroš Esih …, ki spremljajo politično dogajanje v deželi na južni strani Alp. Ne zavidam jim njihovega položaja, saj je toliko »peripetij«, da jim komaj sledijo. Peripetije so v večini slabe, niso vredne naše družbene skupnosti pred vsem zato, ker nosilci teh dogajanj v svojem delovanju ne ločijo demokracije od anarhije.

Postavil se bom v njihovo vlogo.

V zadnji dneh so na potezi kadrovske »težave« v Gibanju Svoboda, in to težave v stranki, v vladi in parlamentu. Cela vrsta ministrov je nenadoma nesposobnih in tudi »neposlušnih«. Zanimivo! Ministri naj bi bili poznavalci področja, ki ga pokrivajo oziroma vodijo. Torej o tem nekaj vedo. Če gre za koruptivna dejanja, je to že druga zgodba. A ko gre za dejavnosti, ki jih veliko bolj poznajo kot »šef«, to ni več neposlušnost, ampak »urejanje« zadev, ko se šefu nekaj prišepne prek znancev v kabinetu predsednika oziroma na drug podoben način. Znanih je kar nekaj dam in gospodov, ki »prodajajo« svoje kadrovske ugotovitve in rešitve na določene naslove.

Najzabavnejša pa je zgodba o predsednici državnega zbora. Naj najprej povem, da mi je predsednica všeč zaradi njenega nekonvencionalnega nastopanja. Za »poštirkane« protokolarce to seveda ni sprejemljivo, nam državljanom pa kar ustreza.

Naj ponovim, predsednica je bila pozvana k odstopu zato, ker ni glasovala po naročilu. Poslanski skupini je povedala, da ni nobene zakonske omejitve, kako poslanec glasuje, celo več, da glasuje po svoji vesti. Ni odstopila. Do glasovanja o njeni nezaupnici pa ni prišlo, ker bi zmanjkalo glasov. Postavlja pa se vprašanje, kdo so in kakšni so poslanci Gibanja Svoboda. So to ljudje, ki ne mislijo s svojo glavo, so brez svojega mnenja oziroma stališča, poslušni kimavci, ki sedijo v poslanskih klopeh? Drugih ne poznam, razen vodje poslanske skupine. Tokrat, po mojem mnenju, ni upravičil svojega ugleda, ki ga uživa na Gorenjskem.

In za konec. Znano je tudi, da predsednik vlade svoje delo opravlja z dobršno mero arogance. Tak način pri vodenju kolektivnega organa, kjer za mizo sedijo ministri, ki so bolj ali manj strokovnjaki in ki o svojih področjih vedo več kot predsednik vlade z vso svojo svetovalno »kamarilo«. Iz lastnih izkušenj vem, da je način dela v kolektivnem organu predvsem v zagotavljanju koordinacije delovanja vseh vključenih oziroma delujočih. Res je, da to ni preprosto, zato je treba uporabiti ustrezno metodologijo vodenja. Ta očitno ni prisotna pri delu naše vlade. Če predsednik išče krivce za slabo delo vlade pri ministrih, ki jih menjuje kot srajce, ne pa pri sebi in svojem delovanju, potem gotovo ne deluje kot predsednik vlade, ampak kot generalni direktor (podjetja Gen-I). Tam so lahko bili za vse krivi uradniki, ne pa tisti, ki odloča.

Država je velika in vseobsegajoča asociacija, ki nujno potrebuje kolektivno vodenje. V demokratični državi avtokratsko vodenje ni mogoče. Če je to res, potem je treba kaj spremeniti. Mislim, da je treba začeti pri glavi. Kako že pravi tisti pregovor o ribi …?