Plebiscit in njegova dediščina

Pred časom smo praznovali 30 let plebiscitarne odločitve, da hočemo svojo samostojno državo. Poslušali smo, kako smo takrat bili enotni in kako danes, žal, tega ne premoremo več. Ideološka razdvojenost nas Slovencev, ki še danes hromi državo, je prišla z osamosvojitvijo, vnesli so jo tisti, ki se s porazom leta 1945 ne morejo nikakor sprijazniti. Naša skrajna desnica to stanje še spodbuja in uporablja za svoje politične namene.

Že ves čas v senci boja s covidom-19 poteka tudi intenzivna priprava na končni obračun poražencev z zmagovalci druge svetovne vojne pri nas. Seveda danes z drugačnimi sredstvi. Rehabilitacija kolaboranta Rupnika je del tega obračuna. In temu sledi napovedana sončna »druga republika«. V kateri bo vladala samo ena stranka in en vodja. In reklo se bo, da nam ga je poslala sama božja previdnost, vodjo namreč. Scenarij te žaloigre je bil že zdavnaj napisan, čakal je samo na primeren trenutek, da se ga uporabi.

Kdo še lahko to prepreči? Kot vse kaže, je ta poskus koalicije KUL propadel. Razlogov je več. Moglo se je vedeti, da stranka v zatonu SMC ne bo pripravljena zapustiti varnega brloga. Je pa tudi res, da koalicija KUL v tem poskusu ni imela v ognju najbolj udarnega orožja.

In esdeesov voz pelje dalje. Kočijaž res ni več tako trdno v sedlu, bodo pa njegovi oprode vedno poskrbeli, da z njega ne bi padel. Kot je pred časom rekel nekdanji predsednik Kučan, žaba se kuha, in ko bo skuhana, se bomo prebudili v povsem novih razmerah. Postali bomo vazalna deželica Orbánove velike Madžarske.

Se bo kuharju dopustilo, da bo žabo skuhal do konca? Če bi zgodovinsko plebiscitarno odločitev bolj nosili v srcu kot na ustih, se žaba niti kuhala ne bi. Tega, za kar se je Slovenija leta 1990 odločila, nima pravice nihče zlorabiti.