Plače je treba bolj obremeniti

Trditev v naslovu je v nasprotju z vsesplošnimi zahtevami po razbremenitvi plač, a je vrsta razlogov v prid takšnemu razmišljanju.

Prvi razlog je dejstvo, da plače pri nas niso čezmerno obremenjene in da je več evropskih držav, kjer so plače bolj obremenjene z dajatvami kot naše. Drugi razlog je ta, da manjše dajatve na plače ne vodijo v višje plače, ampak v višje profite: plače so takšne, da delodajalci zanje še dobijo ustrezne delavce, to je edino merilo zaposlovalcev. Če je podjetje uspešno, pa lahko deli dobiček med tiste, ki so ga ustvarili – če ni uspešno, temu niso krive plače, ampak vse drugo. Če kdo trdi, da so z nižjimi davki plače višje, je naivnež. Proizvodnja mora prenesti vse socialne in okoljske stroške v nekem okolju, sicer tja ne spada.

Plače bi lahko dodatno obremenili s prispevkom za zdravstvo, kar že vemo in je že napovedano, dodati bo treba še kakšen odstotek za Zpiz, za stanovanjsko oskrbo (stanovanja in domovi za starejše občane, študente, zemljiška politika v javnem interesu ...) in za zeleni prehod. Za vsaj pet do sedem odstotkov bi lahko bolj obremenili plače. Poleg plač je treba še bolj obremeniti luksuz in nezdrave navade oziroma nezdrave izdelke – vemo, kaj je to, in vemo, kako enormni (300 odstotkov) so davki na vse to v socialno senzitivnih kapitalizmih v severni Evropi.

Zakaj bi dodatno obdavčevali plače in luksuz ter nezdrave izdelke? Zato, da dobi država čim več denarja, da bo z njim lahko ustvarila čim višji socialni in okoljski standard: od tega standarda bomo vsi imeli veliko. Ni pomembno, kako visoka je tvoja plača, pomembno je, koliko te stanejo bivanje, šole, vrtci, hrana, socialna in zdravstvena oskrba, torej, kolikšen je socialni standard v nekem okolju, koliko dobiš za svojo plačo. Namreč, vsesplošno visok standard v nekem okolju koristi vsem in je vabljiv za vse kadre. Osnovne dobrine morajo biti dosegljive v ustreznih količinah in po sprejemljivih cenah, vse drugo je lahko in mora biti krepko obdavčeno. Drugi razlog za takšno obdavčitev je usmeritev v transakcijske davke: denar se mora pobirati tam, kjer nastane transakcija – plače, nakup, prodaja, bančna transakcija ... tam, kjer sta interes in denar, ne pa da se dodatno obdavčuje tisto, kar je že bilo obdavčeno.