Pandemija ne bo odnesla morale in znanja

Kriza pravne države in moralnih vrednot skupaj s pandemijo covida-19 je pretežnemu delu globalne in slovenske družbe postavila vprašanja o realnih vzrokih stanj sedanjega življenja in njih posledic. Vzpostavlja razmerja strahu, negotovosti, skrbi za nadaljnje bitje in žitje.

V zvezi s stanjem pravne države in propadom moralnih vrednot ter potmi in cilji do izhoda, preseganja teh stanj, se v povezavi z moralo zatrjuje, da nas zgodovina ni ničesar naučila ter je potrebno novo stanje lakote, vojnih grozot, smrti, ki nas bodo šele prisilile k razmisleku in spremembi naših dejanj. Obenem se v zvezi z izobraževanjem v času pandemije zatrjuje, da bosta odsotnost nekajmesečnega izobraževanja in šolanje na daljavo ustvarila covid-generacijo, ki bo za izobraževanje in odgovorno delo izgubljena.

Strinjam se s stališči, da so sedanje moralne vrednote, ki so vzpostavljale in vzdrževale medčloveške odnose, ogrožene, da jih bo, če jih že ni, razčlovečena materialistična potrošniška logika in dejanja dokončno spremenila in doprinesla k uničenju človeštva. Soglašam tudi s stališči, da izobraževanje na daljavo ne more nadomestiti nujnih medčloveških osebnih komunikacij, socializacije otrok – poleg sicer nujnega učenja o metodah pridobivanja znanja, učenja socialnih veščin itd.

Vendar nam tako ugotavljanje stanj in njihovo histerično poudarjanje jemlje še tisto malo energije, potrebne za upor in spremembe.

Zato moramo zelo jasno in glasno povedati:
1. Ni res, da morale ni več. Moralo predstavlja človekov odnos do sveta, drugih ljudi in do sebe. Izkazuje se z ocenjevanjem moralnih dejanj, dobrih in slabih. Nanaša se torej na tisto, kar je dobro in kar je slabo, kar je pravilno in kar je napačno pri človekovi osebnosti in njegovem postopanju. Je torej celota moralnih vrednot in običajev v neki družbi. Z drugimi besedami, kakršnikoli že so človeški odnosi do sveta, drugih ljudi in sebe, so kot taki morala. Morala torej vedno je! Na nas pa je, da se opredelimo do take vsebine morale, ki bo vsebovala čim več relevantnih dobrih dejanj in ravnanj ter omejevala, odpravljala čim več slabih dejanj.

Pri tem je bistvenega pomena, da se pri svojem odnosu do sveta, drugih ljudi in sebe odločimo najprej spreminjati sebe! Brez odgovornosti do lastnih dejanj, ravnanj in razmerij do sveta in soljudi nam ni pomoči! Pa če začnemo takoj pri plači, socialnih transferjih, solidarnosti in nadaljujemo z odklanjanjem neodgovornosti posameznikov, nas samih, do posledic lastnih ravnanj, pa čeprav do najemanja kreditov v švicarskih frankih, kupovanja bitcoinov, nespoštovanja ukrepov boja proti pandemiji – pri sklicevanju torej na odgovornost drugih, države, ne pa nas samih!

2. Tudi ni res, da bo šolanje na daljavo v nekaj mesecih »ustvarilo« generacijo covidovcev, polnih neznanja in nesposobnih ustvariti pogoje za lastno življenje v zrelih letih. Če bi bilo to res, bi bila že globalna družba razdeljena – poleg parcialnih družb, temelječih na različnih kulturno civilizacijskih vsebinah, vrednotah, na rasnem, verskem in drugem razlikovanju – tudi na družbene skupine, ki bi se razlikovale po doseženih stopnjah splošne in strokovne izobrazbe, stopnjah tehnično tehnološke razvitosti itd.

Če bi zgornje veljalo, bi obstajale medvojne generacije, nastale v obdobju tako druge svetovne vojne kot poznejših parcialnih vojn, ki bi sicer iz neznanih in nerazumljivih razlogov bodisi živele z dovoljenjem drugih generacij v getih bodisi bi morale pač konsekventno uvodoma zatrjevanemu ugotoviti, da so nas v sedanje nevzdržno kaotično stanje privedle prav navedene generacije in njih mediokriteta.

Zato proč s histerijo in neumnostmi. Začnimo se vendarle odgovorno obnašati. Poleg dejansko slabih dejanj in posledic poglejmo še na dobre plati.

Tako nam je šolanje na daljavo dalo izvrstno priložnost, dalo nam je celo čas, da z evalvacijo iz osnovno- in srednješolskih učnih programov pospravimo vse tisto, za kar že desetletja trdimo, da vanje ne sodi. In navsezadnje. Pandemija z učenjem otrok na daljavo in z delom odraslih na daljavo je uvedla programe osnovnega in dopolnilnega opismenjevanja in izobraževanja z delom z računalniki; ter, kar je bistveno, hočeš, nočeš, na novo vzpostavlja ali vsaj poglablja pristne, temeljne odnose med starši in otroki, spet krepi položaj in vlogo družine.

Ni to več vredno kot vedeti, kdaj se je rodil Tesla? Ni to več vredno kot razne oblike permanentnega izobraževanja?