Pahorjeva podelitev medalj

Velik del javnosti je razburila Pahorjeva podelitev odlikovanj, ki so jih nekateri akterji slovenske osamosvojitve zavrnili pred skoraj tridesetimi leti, in ko so se pojavili dvomi o pravilnosti postopka vračanja, je bila slovenska javnost seznanjena s pojasnili, da so bila odlikovanja dana le v hrambo Muzeju novejše zgodovine in torej lastninska pravica ni prenehala.

Čeprav se poskuša celotna zadeva zakomplicirati in kot taka predstaviti v javnosti, gre za precej enostavno vprašanje. Odlikovanje je stvar in se njen pravni status presoja po stvarnopravnem zakoniku, 102. člen tega zakonika pa določa, da lastninska pravica na premičnini preneha z opustitvijo. Drugi odstavek tega člena določa, da se šteje stvar za opuščeno, če njen lastnik nedvoumno izrazi voljo, da je ne želi več imeti v lasti.

In vsa vesoljna Slovenija ve, in je vedela tudi leta 1993, da so lastniki medalj te demonstrativno vrnili, zatorej niso na njih imeli več lastninske pravice. Glede etične plati njihovega dejanja pa ni mogoče spregledati načina, kako so to storili. Ta je bil do države skrajno nespoštljiv in celo žaljiv. Zato menim, da nimajo ne moralne ne formalne pravice do njih.

Utemeljitve iz Pahorjevega kabineta, češ da so bila odlikovanja dana (za skoraj trideset let) le v hrambo Muzeju novejše zgodovine, so za lase privlečene in metanje peska v oči ljudem. Bolje bi storil, če bi jim za kasnejše delovanje in njihove življenjske dosežke podelil kakšno jabolko navdiha.