Otroci v ognju in dimu

Peti dan po tem, ko ne morem misliti na nič drugega kot na požar v Dijaškem domu Ivana Cankarja, v katerem je bil ogrožen tudi moj otrok, in se vrtim v enoličnem notranjem dialogu »Kaj pa, če …« in »Hvala Bogu, da …«, poleg tega pa zaman čakam, da bo kak oblastnik pokazal živ obraz namesto kamnite maske, se odzivam na zapis dijakov, ki so ga včeraj povzeli nekateri mediji.

Sredi neznosnega govorjenja, ki smo ga v teh dneh slišali od tistih, ki bi lahko in bi tudi morali ukrepati, so se oglasili prizadeti otroci, z modrostjo, ki je nihče od pomembnih govorcev ni zmogel. Gojenci dijaškega doma so izkazali prizadetost nad tem, da pristojni brezčutno razglabljajo o potrebnih spremembah zakonodaje, ki bo predpisovala protipožarno opremo v stavbah, zgrajenih v obdobju SFRJ, namesto da bi se odzvali s človeškim sočutjem, opravičilom in dejanji; hkrati pa so dijaki v izjavi pokazali hvaležnost tistim, ki so si jo zaslužili: varnostniku, gasilcem, vzgojiteljem in drugemu osebju ter svojim vrstnikom.

Odzivam se zato, da podprem dijake in jim izrazim pohvalo za jasne besede, ki so odpihnile dim praznih.

Dom Ivana Cankarja ima svoje začetke v stavbi nekdanjega Marijanišča, ki je bilo odprto leta 1882, ko je družba svetega Vincencija Pavelskega ustanovila enorazredno šolo in deško sirotišnico. Pozneje so se vsebine zavoda dopolnjevale in se umikale razmeram, tudi vojaškim potrebam. Po drugi svetovni vojni je bila stavba podržavljena in od takrat je v njej dijaški dom, ki se je pozneje razširil v tri objekte. Zagorelo je v novejšem. Na vsak način pa je za varnost dijakov, ki v zavodu bivajo, odgovorna država.

Ko vpišeš otroka v katerokoli vzgojno-varstveno ustanovo, se ne pozanimaš, ali imajo vodo, sanitarije, elektriko in ogrevanje, ker je to samoumevno. Prav tako ne vprašaš, ali je poskrbljeno za varno bivanje, ker je tudi to samoumevno, zato si šokiran, ko spoznaš, da so otroci spali sredi ognja in jih je namesto alarma prebudilo kričanje, ko je bilo za beg že prepozno in so bili ujeti v ogenj in dim. K sreči nihče ni skakal iz višjih nadstropij, čeprav so nekateri na to pomislili, ker so se bali, da bodo živi zgoreli ali se zadušili v dimu. Toda bili so razsodni, zapirali so špranje pod vrati z brisačami, dihali skozi mokre krpe, zračiti ni bilo mogoče, ker je dim prihajal tudi od zunaj. Nekatere so gasilci lahko rešili šele, ko je bil ogenj že pogašen, vodili so jih s kisikovimi maskami skozi dim. V stavbo, kjer so otroci preživeli vso to grozo, pa naj bi se tri dni po nesreči vrnili! Prostori, ki niso zgoreli, so bili v nedeljo popoldne brezhibno urejeni, pri čiščenju so pomagali tudi vzgojitelji in celo nekateri dijaki, v stavbi so pustili vso svojo požrtvovalnost, skrb in prosti čas – in kar so naredili, je pravi čudež! Minister pa je izginil in utihnil. V vseh teh dneh ni zmogel besede sočutja za to, kar se je zgodilo. Predsednik vlade se niti oglasil ni; in tudi, če bi se, njegove obljube, da »država ne bo pozabila na ljudi«, ne vzbujajo več zaupanja.

Čeprav pogosto izražamo ogorčenje nad mladimi, ki jih digitalni svet spreminja in se nam zdijo zato otopeli, zasvojeni, odsotni, so tokrat pokazali več zdrave prizemljenosti kot vsi tisti, ki bi morali prevzeti vsaj objektivno odgovornost. Izrazili so se podobno kot nekoč Greta Thunberg, ki je na robu joka oponesla svetovnim voditeljem z vzklikom: »Bla, bla, bla!«

Pri vseh neumnih, negospodarnih, kričeče potratnih investicijah, vrtoglavih najemninah za stavbe, v katerih delujejo nekatere ustanove v javnem interesu, nikomur od pristojnih ni prišlo na misel, da bi bilo treba celoten prizadeti del dijaškega doma začasno preseliti na čisto, varno lokacijo, ne samo zato, ker je vonj po sajah v delno uničeni stavbi še zmeraj prisoten in zrak verjetno strupen, ampak tudi zato, ker je ta prostor zdaj zanje mesto groze.

Otroci, ki imajo možnost, so ta teden pri sorodnikih ali prijateljih. Tisti, ki v prestolnici nimajo nikogar, pa so morali nazaj, v sobe, kjer so preživeli smrtni strah. Zato, brez resnega upanja sicer, pristojno ministrstvo in mestno občino pozivam, naj prizadetim otrokom priskrbita nadomestno nastanitev do zimskih počitnic oziroma do dne, ko bodo prizori agonije vsaj nekoliko zbledeli v njih ter bo mogoče zdravo in varno bivanje v stavbi.

V mislih sem s tistimi, ki so se v požaru poškodovali, in z njihovimi starši. Za življenje enega izmed njih še zmeraj trepetamo. Minister se niti z besedo ni spomnil na njegovo in druge družine, predsednik vlade molči. Če se bosta oglasila zdaj, ko ju bo, če sploh, dosegel opomin, bo za to že prepozno – morebitne besede sočutja bodo zvenele kot počeni pisker, približno takole: »Bla, bla, bla.«