O frackingu, ki je zdrobil našo razsodnost

Po osamosvojitvi smo začeli Slovenci za svoja naftno-plinska polja pri Lendavi iskati tujega strateškega partnerja. Na voljo smo mu dali vse svoje podatke, svoja polja in vrtine, kot svoj kapitalski vložek pa še svojo dolgoletno koncesijo za raziskave in izkoriščanje. Strateški partner bi moral v raziskave, razvoj ter zagon in ohranjanje proizvodnje vložiti svoje znanje in denar. Morebitni dobiček pa bi se delil na pol, kot je v tej branži navada. Mi bi dobili svojo polovico dobička brez dodatnih vlaganj kot ozemeljsko in zgodovinsko rento.

Velikih multinacionalk naša nafto-plinska polja niso zanimala. Sodijo med »marginalna polja«, kjer so pričakovani dobički skromni, usoda vlaganj pa negotova. Končno pa smo le našli nekaj ekspertov, »old boysov«, ki so sodili, da bi s svojim znanjem, prihranki in krediti tudi iz teh polj pred odhodom v pokoj še lahko povlekli nekaj soldov. Ustanovili so firmo, z nami pod običajnimi pogoji podpisali pogodbo in se lotili posla.

Izvedli so dodatne raziskave in v globini več kot 3000 metrov naredili poskus proizvodnje plina. Okolico vrtine so zato predhodno hidravlično zdrobili z vtiskanjem tekočine in peska. Poskus je bil skladen s predpisi o hidravličnem drobljenju kamnin ob vrtinah, kakršni veljajo v državah EU (slovenskih žal ni). Potrdil je, da je iz teh ležišč možna ekonomična proizvodnja plina. Dokazano izkoristljive zaloge zemeljskega plina ustrezajo desetkratniku njegove letne slovenske porabe (ta znaša 1 milijardo m³ plina). Že takoj bi bilo možno s proizvodnjo pokriti najmanj 10 do 15 odstotkov slovenske letne porabe.

Razen za proizvodnjo plina zainteresiranih slovenskih podjetij dotlej vsa ta zadeva ni zanimala čisto nikogar. »Old boysi« so lahko zato mirno vlagali svoje znanje in denar. Njihovi slovenski partnerji pa so že seštevali iz pričakovane proizvodnje izvirajoče dobičke.

Poskus frackinga je dokazal, da je pri nas možna ekonomična proizvodnja zemeljskega plina pod pogoji, kot so dovoljeni v okoljsko zelo osveščeni Nemčiji. Žal pa se hidravličnemu drobljenju kamnin po angleško že od nekdaj reče fracking. In ob tem izrazu so mnogim dobromislečim od strahu zastrigla ušesa. In dotlej suhoparna zgodba se je tu nenadoma zasukala v tipično »slovensko pravljico«.

Fracking se je namreč v svetu razvil tudi za proizvodnje, za katere je treba z razpokami povezati več vrtin. Te morajo zato segati desetine metrov stran od vrtine. Za ustvarjanje tako velikih razpok je treba v vrtine vtiskati ogromne količine tekočine in peska. Neprimerljivo večje so od za hidravlično drobljenje kamnin, potrebnih neposredno ob vrtini.

Proti proizvodnji plina s frackingom se je dvignila silna gonja tistih, ki so zahtevali prepoved s primeri uporabe frackinga pri proizvodnji metana iz premogovnih ležišč v ZDA ali pri proizvodnji nafte iz oljnih skrilavcev. Da so ti primeri in postopki povsem neprimerljivi z načrtovanimi pri nas, ni hotel verjeti nihče – niti »old boysom« niti našim lastnim strokovnjakom. Prvim zato, ker naj bi bili iz naše lepe dežele željni le dobičkov. Drugim pa zato, ker naj bi bili vsi povezani z domačimi lastniki koncesije. Nikogar ni brigalo, da proizvodnja pomeni ohranjanje delovnih mest, ustvarjanje nove vrednosti in dohodka iz domačih virov. Politika pa je na račun všečnosti najbolj glasnim raje žrtvovala gospodarski razvoj.

Po osamosvojitvi smo začeli Slovenci za svoja naftno-plinska polja pri Lendavi iskati tujega strateškega partnerja. Foto Dejan Karba

Minister za okolje bi lahko vprašal za mnenje eksperte iz držav, ki so pred leti v Evropski uniji blokirale uporabo frackinga. Povedali bi mu, kakšen fracking je po njihovih ugotovitvah okoljsko dopusten. Pa tudi, da bi bil s proizvodnimi poskusi v naših vrtinah uporabljeni obseg frackinga pri njih dopusten. Minister pa bi moral potem odločiti! Zato je raje odredil, naj načrtovalci proizvodnje dokažejo ustreznost frackinga s poročilom o varstvu okolja, in premaknil odločanje na čas po svojem mandatu.

Ali je na območju – za katero veljata tako koncesija za raziskave kot pridobivalno dovoljenje za proizvodnjo nafte in plina – prepoved že skoraj stoletje standardne proizvodne metode oziroma njeno pogojevanje z dodatno okoljsko presojo pravno ustrezna, pa je vprašanje za pravnike in za sodišče. Naša »pravljica o frackingu« se lahko tukaj kar konča.

Po agresiji na Ukrajino naši ministri iščejo po svetu, kako bi izpad ruskega zemeljskega plina nadomestili z dragim utekočinjenim zemeljskim plinom. Naravnost groteskno je, da se hkrati odrekamo proizvodnji domačega zemeljskega plina, ki bi lahko že takoj nadomestila 10 do 15 odstotkov našega uvoza, nato pa za najmanj desetletje njegov veliko znatnejši del. Vsaj delno bi s tem nadomestili ruski plin po konkurenčni ceni. V prihodnjih, gospodarsko in finančno kritičnih letih bi del denarja za uvoz plina lahko ostal kar doma. Po zadnjega pol leta veljavnih cenah plina z amsterdamske terminske borze znaša prodajna vrednost 10 milijard m³ domačega plina od 7 do 14 milijard evrov! Koliko stanovanj za mlade družine je to?

Časnik Delo je 11. maja 2022 objavil, da so se v Nemčiji zaradi težav z ruskim embargom zdaj tudi Zeleni kot del nemške vlade odločili za povečanje črpanja nafte iz naftnih vrtin v narodnem parku. Morda pa je zdaj čas, da bi tudi pri nas dovolili izkoriščanje zemeljskega plina na območju, ki ni narodni park. Bogatim Nemcem se povečanje proizvodnje za 100.000 ton nafte letno ne zdi nevredno ukrepanja. To je energijski ekvivalent 100 milijonov m³ zemeljskega plina oziroma 10 odstotkov slovenske letne porabe!

Mar smo dovolj bogati, da lahko to vrednost vržemo proč? Upanje, da bo nova vlada v novih razmerah po vzoru Nemčije in njenih Zelenih zaključila »pravljico o frackingu« na strokovno ustrezen način, tako morda le ni povsem izgubljeno.