O dveh prispevkih: za zdravstveno zavarovanje in RTV

Ali moramo ob »povišanju prispevka za zdravstveno zavarovanje« razmišljati tudi izven okvira, vključiti tudi novo zasnovo financiranja RTV Slovenija?

Pravzaprav je vsem strokovnjakom jasno, da se je sistem »prostovoljnega dodatnega zavarovanja« najprej spremenil v praktično »obvezno« dopolnilno zavarovanje, s predlagano novelo zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa se bo spremenil v obvezni (para)davek. Kajti plačevati ga bomo morali vsi, ki imamo (redne) prihodke.

Ureditev, da bi (para)davek za zdravstveno zavarovanje plačevali po nekem posebnem sistemu, mimo sedanjega sistema davkov in prispevkov, je zame sicer izredno sporna. Ob tem imam vendarle tudi nekaj izkušenj, ker sem se s tem do sedaj srečal dvakrat. Prvič, ko smo pod »mentorstvom« Janeza Kopača uvajali tretji prispevek v državi, to je RTV-prispevek (poleg prispevkov za ZZZS in Zpiz). Takrat uveljavljeni sistem se je izkazal za odličnega in je do sedaj zagotavljal stabilno financiranje javne RTV ob popolni neodvisnosti – oziroma bi ga, če bi vlada določala zneske RTV-prispevka v primerni višini. Drugič sem se v materijo poglobil, ko smo januarja 2020 začeli delo v medresorski komisiji za spremembo zakona o RTV v delu, ki se nanaša na financiranje (uvedli naj bi »skandinavski sistem«, ki ga že izvajajo Finska, Norveška in Švedska). Tu je z izjemnim poznavanjem problematike sodeloval strokovnjak z ministrstva za finance. Izjemen je bil zaradi poznavanja problematike, ki jo je elaboriral ravno na takrat propadlem zakonu o spremembi prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja. V osnovi so (bile) tri možnosti: ali se določi neki fiksni znesek, ki bi ga morali plačevati vsi v enakem znesku, ali neki dodatni odstotek pri dohodnini ali pa kombinacija – torej, da se znesek, ki ga mora plačevati državljan s prejemkom v Sloveniji, določi v višini, ki bi bila glede na dohodninski razred različna. Tako bi se celo približali toliko opevani »kapici«. Žal je medresorska komisija tedaj zaradi odstopa Marjana Šarca končala svoje delovanje ravno po izmenjavi strokovnih mnenj in ko bi morali dejansko postaviti sistem.

In tako pridemo do mojega razmišljanja »izven okvira«. Očitno potrebujemo tako za RTV kot sedaj za obvezno zavarovanje neki hibridni sistem. In problema sta v osnovi v bistvu identična!

Ureditev, da bi (para)davek za zdravstveno zavarovanje plačevali po nekem posebnem sistemu, mimo sedanjega sistema davkov in prispevkov, je zame sicer izredno sporna. Foto Blažž Samec/Delo

No, naj najprej povem, da mi niti slučajno ni jasno, zakaj se ne poviša za sedaj obvezni znesek za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, odstotek prispevka v potrebni višini, da bi neto plača, zmanjšana za plačilo (potrebne višine) sedanjega dopolnilnega zavarovanja, za 90 odstotkov zaposlenih ostala enaka. Seveda se lahko demagoško reče, da se je zvišala »obremenitev stroškov dela«, ampak to je za 90 odstotkov zaposlenih čista in popolna demagogija. Zakaj se jo gredo nekatere politične stranke in tudi združenje delodajalcev, mi je čista uganka. Glede na povprečno bruto plačo bi se pač prispevna stopnja spremenila s sedanjih 6,36 odstotka na 7,91 odstotka. Neto izplačilo na transakcijski račun pa se v povprečju ne bi znižalo niti za cent. Ljudje bi v bistvu le ugotovili, da se plačuje več le pri tistih, ki imajo plačo večjo od 2192 evrov. Vsi pod to mejo pa bi prejeli na račun celo več denarja. Delavec z minimalno plačo celo 15,35 evra več. Ja, seveda, na račun tistih z nadpovprečno plačo. Pri bruto plači 5000 evrov bi dobili neto izplačilo manjše za 42,62 evra. Ampak še vedno bi dobili na račun 2892,64 evra. Vlada je odstopila od obdavčitve vseh prejemkov (in tako še vedno dobivamo neobdavčeno izplačilo za prehrano tam okoli 130 evrov na mesec in za prevoz na delo v povprečju okoli 60 evrov – tega v drugih državah praviloma nimajo, je ostanek socializma!), kar bistveno spremeni zgodbice o nadpovprečni obdavčenosti dela, ki jih celo najvišji politiki ponavljajo, kot da bi bilo res.

Dobro, ampak če nočemo delati enostavno in pravilno, pač nočemo, in bomo plačevali po novem sistemu enake absolutne zneske. To seveda ne bo sedaj določena višina, ampak prej ali slej višji znesek. Ali bo pri tem uspelo stranki Levica z edinim drugim logičnim predlogom, naj bi plačevali tisti z nižjimi dohodki manj kot tisti z višjimi, ali pa vsi enako, prepuščam politiki.

In tako se vrnemo na ureditev financiranja za RTV. Naj tu opozorim na še eno podrobnost. V obeh primerih mora ta znesek ostati izven sistema proračuna, pa čeprav naj bi ju pobirala finančna uprava. V primeru RTV je to nujnost, ker se le s tem prepreči vpliv politike na delovanje. Seveda ostaja splošni, dopustni vpliv, saj višino sredstev, ki naj bi jih plačeval vsak prejemnik prihodkov, na koncu vedno določa parlament. Da bomo morali zapustiti sedanji, sicer učinkoviti sistem RTV-prispevka, je jasno, kajti v svoji vsebini je globoko socialno nepravičen. Na eni strani ga moramo sedaj dejansko plačevati vsi, ker pač imamo naprave, na katerih lahko brez omejitev spremljamo programe javne RTV, na drugi strani pa je osnova za plačilo »družina«, ki ima električni števec – ali je to upokojenec, ki živi sam (če je upokojenec v domu in gleda svoj TV-sprejemnik, mora plačati 12,75 evra, če pa gleda sprejemnik, ki je last doma, pa dom zanj plačuje okoli 3 evre), ali povprečna družina z 2,4 člana ali pa družina več generacij, ki pa živijo v isti (večstanovanjski) hiši in še morda na vikendu. Razlika pri plačilu RTV-prispevka na osebo je tako lahko desetkratna. Predvsem pa se dandanes ne plačuje več za gledanje in poslušanje programov, ampak je bistvo javne RTV, da zagotavlja skupno storitev javne RTV, ne gleda na to, ali posameznik posluša kakšnega od radijskih ali TV-programov, ali posluša javne koncerte obeh orkestrov ...

Ob tem pa je finančni problem glede RTV izjemno velik in akuten. Stranke sedanje koalicije morajo glede na povedano zagotoviti sredstva, da bo lahko RTV opravljala svoje poslanstvo. Sam bi jim predlagal, da naj tega ne delajo s poviševanjem RTV-prispevka, ker opozicija samo čaka, da bi jim lahko očitala še ta greh. Tako jim predlagam, naj pokrijejo vse stroške delovanja manjšinskih programov. Ker so pač ustavna obveza! Lepo bi bilo, če bi vlada za letos v nedavnem rebalansu proračuna za to predvidela vsaj 5 milijonov evrov ...

Torej predlagam takojšnji napor, da se ob spremembah sistema davkov in prispevkov hkrati uredi očitno nujni tretji sistem namenskih absolutnih zneskov, (para)davkov, tako za »obvezno dopolnilno zdravstveno zavarovanje« kot za financiranje javne RTV.