Nizka samopreskrba nas mora zelo skrbeti

V Delu sem 9. januarja prebral članek z naslovom Kmetijski politiki manjka strategija.

V uvodu članka berem: »Aktualna kmetijska politika večinoma ni uspešna pri doseganju ciljev, ki si jih je določila v strateških dokumentih. Kar tretjina ukrepov je brez pravega učinka. Samopreskrba stagnira. Kljub konkretni podpori subvencij, predvsem neposrednih plačil, je dohodkovni položaj kmetov slab, zaostajamo v znanju in inovacijah, naravovarstveni ukrepi, ki so 'lakmus sodobnosti' kmetijske politike, niso zadostni.« Takšni so sklepi obsežne analize.

Zaostajamo v znanju in inovacijah? Slovenski kmetijski strokovnjaki so s svojimi dosežki med vrhunskimi strokovnjaki v Evropi! Toda niti ena slovenska vlada jim v več kot četrt stoletja ni omogočila, da bi uveljavili svoje znanje za samopreskrbo in še za izvoz po metodah švicarskih, danskih ter ameriških kmetijskih strokovnjakov in njihovih vlad.

Minilo je že več kot pol stoletja, odkar je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) razpravljala o skrb vzbujajočem problemu – o pomanjkanju hrane v evropskih državah, predvsem v tistih, ki jim lakota že diha za ovratnik. Za reševanje prehranske krize so v FAO angažirali najboljše, na svetovni ravni priznane kmetijske in ekonomske strokovnjake, ki naj bi izdelali strategijo razvoja kmetijstva za pridelavo hrane v evropskih deželah. Razvoj kmetijstva s poudarkom na pridelavi hrane je zaupan kmetijskim in ekonomskim strokovnjakom, univerzam, agronomskim fakultetam, posameznim katedram – živinoreji, poljedelstvu, sadjarstvu. Na voljo so mobilni laboratoriji in inštituti, ki dajejo kmetovalcem potrebno strokovno pomoč.

Katedra določa, kaj naj kmet prideluje in koliko. Za ta namen prejme kvoto za količino pridelkov, ki jo dostavi na dogovorjeno odkupno mesto, ob predaji pridelka se mu izpiše znesek na njegovem računu. Cena oddanega pridelka je znana pred začetkom pridelave. Pri določanju kvote za odkup pridelka, katedra upošteva količino pri preskrbi prebivalstva v lastni državi, količino za predelavo in izvoz. Razliko med lastno ceno pri pridelovalcu in odkupno ceno krije država in za to predvideni skladi. To so le najosnovnejši ukrepi iz programa FAO pri OZN za preprečevanje lakote v evropskih deželah. In rezultat izvedbe programa: po statističnih podatkih FAO pridela en zaposlen v kmetijstvu ZDA hrane za 64 ljudi, v Sloveniji pa komaj za 3,4 človeka. Danska z ukrepi FAO pridela hrane za 37 ljudi, Francija za 16, Rusija kot predzadnja za pet ljudi. Torej smo najslabši pridelovalci hrane v Evropi.

Da nimamo izdelane strategije v kmetijstvu za povečano pridelavo, je vse prej kot odgovorno ravnanje. Strategija FAO je bila posredovana vsem deželam Evrope, torej tudi Sloveniji. Nam je strategijo FAO posredoval vrhunski svetovni strokovnjak profesor dr. Builla iz ZDA kot predavatelj na katedri za agrarno ekonomijo. Njegova interpretacija strategije FAO za Slovenijo je bila za takratne zemljiške lobije trn v peti in nesprejemljiva.

Vsaka generacija, tudi sedanja, je dolžna ohraniti zemljo in naravne danosti za naslednje generacije. Vsi predsedniki države, vlade, različni politikanti in strankarski prepirljivci so zaslužni za stanje v državi, kakršnega imamo. Prehransko samopreskrbo so znižali za polovico. Če bi zaprli vse meje, bi bili že po enem tednu lačni – to je skrb vzbujajoča napoved.