Nikomur več ne verjamem

V živalskem svetu je veliko odvisno od črednega vodje. Tudi pri ljudeh je tako. Da ne bo pomote: so izjeme, pa naj bo vodstvena struktura te ali one politične opcije. Manjka nam poštenosti, vizije in znanja, pa še tisto, kar ga imamo, tako lahkotno puščamo v tujino. Vse vlade, od prve naprej, so skrbele samo za bogatenje posameznikov: hitre menjave predobro plačanih direktorjev z nerazumnimi odpravninami, menjave nadzornikov itd., da bi bilo pri pogači udeleženih čim več »naših«.

Sam bi rad spomnil, kako smo se dvignili iz pepela po drugi svetovni vojni: brigadirji prostovoljnih mladinskih delovnih akcij so odstranjevali ruševine, regulirali strugo reke Pesnice leta 1946, da ne bi več poplavljala in jemala težko pričakovanih kmetijskih pridelkov, gradili tudi šolske objekte, gradili zadružne domove, ceste, železniške proge, vodovodna omrežja, telefonsko infrastrukturo, kanalizacijo, utrjevali cestne bankine do leta 1990. Delavci so gradili tovarne, skupnost bolnišnice, domove za starejše, študentske in dijaške domove, kmetje pridelovali hrano …

Današnji oblastniki vse to zanikajo, tujcem pa so prodali kure, ki so nesle zlata jajca, prodali so celo blagovne znamke priznanih podjetij, zgrajenih v »totalitarnem sistemu«.

Imeli smo samoupravne interesne skupnosti. Za različne dejavnosti – od kulture, šolstva, otroškega varstva, zdravstva, socialnega varstva, pokojninskega zavarovanja, telesne kulture in še katere – smo iz svojega bruto osebnega dohodka prispevali ustrezen prispevek. Naslednje leto smo dobili poročila o porabi. Dokler prispevki niso bili poravnani, ni bilo plače. Takratna služba družbenega knjigovodstva (SDK) je bila neusmiljena, a pravična. Smo jo zato ukinili?

Na plačilnih listah so bili navedeni zneski, ki smo jih za posamezno dejavnost prispevali – plačevali iz bruto osebnega dohodka. Iz neto osebnega dohodka tudi za samoupravno stanovanjsko skupnost, ki je iz teh zbranih sredstev gradila stanovanja. In glej ga, zlomka, minister Jazbinšek je ta stanovanja prodal po bagatelni ceni. Nič hudega, če so ta stanovanja po Jazbinškovem zakonu kupili reveži na dolgi rok, zgražam pa se nad dejstvom, da so jih od revežev pokupili novodobni certifikatni bogataši, ki so od ljudi v finančnih težavah še prej izsilili najnižjo ceno za Drnovškov certifikat.


Pa to še ni vse. Nikoli ni bilo odgovora na vprašanje, kam so šli milijoni nemških mark od prodaje zaseženega orožja nekdanji okupatorski vojski. To orožje je bilo tako rekoč državno premoženje, njena kupnina od južnih sosedov – Hrvatov, Srbov, Muslimanov, Bošnjakov – pa nikoli ni pristala v slovenskem državnem proračunu, ali pa le nekaj drobiža. Torej, kje so ti milijoni? Organi pregona bi morali po službeni dolžnosti ukrepati, saj je bila obtožnica že napisana v trilogiji V imenu države novinarjev Šurca in Zgage! Na zapisano ni bilo nobene ovadbe s strani imenovanih v trilogiji ali zanikanja nemoralnih dejanj. Gospod Hojs, boste tudi v tem primeru spisali navodilo za preiskavo?

Še kar naprej se bije boj za dobro plačane vladne in parlamentarne funkcije in vsi obljubljajo tudi nemogoče. Ali je res nujno, da Desus vztraja v vladni koaliciji? Ali sedanji koalicijski trojček s poslancema narodnosti in satelitom SNS ni sposoben pripraviti zakonov v dobro starejših, zgaranih državljanov? Glasovanje v 90-članskem parlamentu bo pokazalo pravi obraz vladajočih. Winston Churchill je nekoč dejal: »Največ se laže v ljubezni, na lovu in v predvolilni kampanji.« Imel je prav. Sicer pa naj na koncu citiram Kahlila Gibrana, libanonsko-ameriškega literata, ki je zapisal: »Nesrečno ljudstvo, katerega državnik je lisjak, čigar filozof je goljuf in čigar umetnost je posnemanje.«

Da, pri nas posnemamo predvsem prvotni kapitalizem. In zato nikomur več ne verjamem.