Nevarna demontaža sistema plač v javnem sektorju

Najnovejši predlog vlade je sprememba plačnega sistema, ki naj bi odpravila anomalije v številnih poklicnih skupinah javnih delavcev. Predvsem zdravstvenih, ki bi z njo radi popravili razliko v dohodkih glede primerljivih z zahodnimi, predvsem s sosednjimi avstrijskimi zdravstvenimi delavci. Tem bi seveda sledile ostale skupine – od vojakov, policistov, pedagogov, sodnikov, gasilcev do funkcionarjev vseh vrst. In to brez potrebne analize, ki bi razgrnila vzroke za domnevno nedelovanje enotnega plačnega sistema. Pri tem se zdi, da so sindikati vseh vrst brez moči, civilna družba pa je tudi brezzobi tiger.

Vrstijo se že številni komentarji in predlogi, da naj, za »božjo voljo«, politika pusti enotnost pri miru in da naj se raje loti družbenega konsenza o razmerjih med vsemi poklicnimi skupinami v javnem sektorju. V kolikor bi bil takšen dogovor na nivoju večine državljanov sprejet, bi lahko posamezne poklicne skupine reševale sistem plačilnih razredov znotraj stroke, kar bi bilo seveda najbolj logično in tudi pošteno. Tudi če bi zdravstvo, na primer, izdvojili iz enotnega sistema, bi bilo potrebno vzpostaviti plačilne razrede med zdravstvenimi delavci, določiti kriterije zanje, postaviti zgornje in spodnje meje, definirati spodbude in nagrajevanja itd.

Razlika med zdravstvom v enotnem sistemu in med zdravstvom v izdvojenem sistemu je le v tem, kakšna je pogača, ki jo je potrebno razdeliti. V prvem sistemu je to na primer, X, v drugem pa Y. Od tu dalje je matematika za delitev povsem enaka, le velikost sredstev je drugačna. In povsem enako velja za ostale poklicne skupine iz javnega sektorja.

Ključno za stabilnost javnih financ in rešitev financiranja javnega sektorja je torej v družbenem konsenzu glede razmerja med poklicnimi skupinami v javnem sektorju. Tukaj pa nastopi problem slovenske politike, ki je odtujena od državljanov in kot taka sledi strankarskim interesom in največkrat kar njihovim voditeljem, namesto da bi sledila volji državljanov. Podobno kot politika so tudi sindikati in civilna družba odtujeni od članstva, zato tudi pri njih ni mogoče govoriti o kompetentnosti predlogov. Korektno in pošteno do državljanov bi bilo, če bi bili vključeni v postopek spreminjanja plačnega sistema. To je brez dvoma zahtevna naloga za odgovorne državljane. Vendar je mogoče verjeti v njihovo dobronamernost in poštenje, saj so se v številnih prelomnih trenutkih vedno z veliko večino pravilno odločili.

Seveda je rešitev, kako doseči družbeni konsenz, enostavna. Ponuja jo informacijska tehnologija, s pomočjo katere je mogoče enostavno vzpostaviti stik z vsemi državljani, od katerih je mogoče pričakovati avtorizirano mnenje glede omenjenih razmerjih poklicev v javnem sektorju. Kdo bi sicer lahko odločal, koliko od skupne pogače pripada zdravniku in koliko šolniku ali gasilcu? Žal so danes razmere v Sloveniji takšne, da se z družbenimi problemi, kamor sodi tudi financiranje javnega sektorja, ukvarjajo predvsem ljudje, ki imajo digitalizacijo družbe samo v besedah in si z njo v praksi (razen pri socialnih omrežnih igračah) žal ne znajo pomagati.

Očitno je potrebna menjava generacij med odločevalci, ki bi parlamentarno demokracijo znali zamenjati z državljansko demokracijo.