Ne zmaga, ključno bo, kdo bo dosegel tretje, četrto, peto in šesto mesto (2)

Seveda je pričakovati od politikov, da javno nastopajo v skladu s pregovorom »vsak berač svojo malho hvali«, vendar bi pri tem le morali malo bolj paziti, kaj od tega, kar govorijo, je verjetno in kaj ni.

Tako Matej Tonin v intervjuju z zgornjim naslovom v Sobotni prilogi 26. marca trdi, da so v koaliciji povedali, »kje je rdeča črta«, do katere je delovanje vlade zanje sprejemljivo – in ta ni bila prestopljena. Vse stvari, ki so jih motile, so neposredno povedali na koalicijskih sestankih. S to svojo izjavo je potrdil, da je NSi soodgovorna tudi za vse tisto, kar je Janez Janša delal s svojo stranko (izgledalo je vsaj tako) mimo sklepov vlade. Spomnim se tudi izjave Mateja Tonina, da je »prosil« predsednika vlade, naj malo manj tvita, ker bo samo s tem pomiril politično ozračje v državi. Ta njegova prošnja ni bila uresničena, ampak zaradi tega »rdeča črta« vseeno ni bila prestopljena. Prestopljena ni bila tudi, ko je vlada kršila mnoge slovenske zakone: med njimi je protizakonito mrcvarila Slovensko tiskovno agencijo in zadrževala imenovanje tožilcev. Trdi, da so ta dva »trda oreha« strli po zaslugi NSi. Morda je zato to trajalo tako dolgo do rešitve, ker so premalo milo prosili Janšo, naj vendar neha sramotiti državo v svetu. Sicer pa so Janšo dejansko prepričali povsem drugi razlogi, da je popustil, ne pa prizadevanje NSi.

Tonin pravi: »Spremeniti bomo morali sedanji model zdravstvenega sistema iz centralno-planskega socialističnega, kjer so storitve vsak dan manj dostopne, v model, kjer bo denar sledil bolniku. To, kar plačujete vsak mesec pri plači, bo morala vaša zdravstvena zavarovalnica izplačati kateremukoli izvajalcu, ki ima potrdilo zdravniške zbornice, da lahko opravlja svoje delo, ne glede na to, kako je organiziran.« Mogoče je Tonin premlad, pa zato ne ve, da je bilo včasih zdravstvo bolj dostopno, kot je sedaj v demokraciji. Resnica je ta, da je sedanja vlada vložila veliko napora, da je v vodstva zdravstvenih zavodov in njihove nadzorne svete imenovala predstavnike vladajočih strank in je imela priložnost, da poskrbi za organizacijske izboljšave. Toda Toninova vizija razvoja javnega zdravstva je dejansko le to, kako omogočiti neomejeno delo privatnemu zdravstvu – z odpravo licenc. Tako bi vsaka opravljena storitev bila plačljiva iz javnega denarja. S tako povečano konkurenco naj bi bila povečana dostopnost do zdravstvenih storitev. Pri tem popolnoma spregleda, da imajo javni zdravstveni zavodi drugačne obveznosti do pacientov, obveznosti do razvoja zdravstvenih kadrov in do razvoja zdravstvene znanosti in s tem poslovanje z mnogo višjimi stroški kot privatna zdravstvena podjetja, ki večji del opravljajo svojo dejavnost s honorarci, redno zaposlenimi v javnem sektorju, ki jim ni treba plačevati za dopuste, »bolniške«, specializacije itd.

Minister Tonin trdi, da se ne vtika v to, v katere medije gredo sredstva za promocijo različnih akcij. Toda praksa je pokazala, da ministri še kako nadzirajo, kam gre denar. Navsezadnje je javno znana Toninova izkušnja z nabavo zaščitnih sredstev, pa čeprav tudi to ni spadalo v delokrog ministra.

Tonina je moralo pošteno razjeziti vprašanje, »kakšen odnos imate do napovedi opozicije, da bodo rezali ljudi, ki jih je nastavila ta vlada«, saj je odgovoril: »To so prvi znanilci fašizma. Ta izhaja iz tega, da nekoga izločiš iz družbe in ga zaznamuješ, ker razmišlja drugače, ker je drugačnega političnega prepričanja, pripadnik drugačne narodnosti ali verske skupnosti … Vse te napovedi, kako bodo rezali in menjali predstavnike, ki jih je imenovala ta vlada, so zame strašljive in izjemno problematične. Ker ne bodo zamenjani, ker ne bi dobro opravljali svojega dela ali ker ne bi bili kompetentni. Zanje bi bil 'krivdni' razlog že zgolj dejstvo, da so bili imenovani v času te vlade. To pa je izjemno nevaren precedens. Želim si, da bi jih sodili po njihovih sposobnostih in dejanjih.« Seveda se vsak, ki je količkaj spremljal kadrovske menjave Janševe vlade, vpraša, ali ni ravno Janševa vlada uporabljala točno takšnih »fašističnih« kriterijev. Da so to bili najbolj pomembni kriteriji, se vidi iz tega, da so za nekatere funkcije/delovna mesta celo znižali kriterije zato, da so nanje lahko namestili »svoje« ljudi.

V zvezi s stanjem na RTV je v intervjuju izjavil: »Problem na RTV Slovenija, ki se je vzpostavil, je, da so nekateri razumeli, da so nezmotljivi in nezamenljivi, svet pa gre naprej. Nihče, ne jaz in ne vi, ni nezmotljiv in nezamenljiv. Enako je tudi na RTV Slovenija.« Nič o tem, kako (ne)zakonito so postavljali organe RTV, nič o političnih pritiskih, nič o rušenju profesionalizma ... Ampak ta odgovor vseeno vsebuje svetlo točko. Ker Tonin pravilno ugotavlja, da je vsak zamenljiv, bo verjetno NSi podprla idejo, da se za poslance in javne funkcionarje uvede dveletni mandat.