Nasprotniki in sovražniki

Ob nekritičnih slavospevih svojemu idolu Janezu Janši na Novi24TV, v Demokraciji in podobnih medijih je v ospredju pojav surove diskreditacije nasprotnikov. Ko se bližajo volitve, fabricirajo neverjetne fantazme o domnevnih zakulisnih podvigih nasprotnikov.

Kot kolovodjo imajo pri roki večinoma bivšega predsednika ZK, prvega izvoljenega predsednika osamosvojene države Slovenije, Milana Kučana. Zakaj toliko strahu pred Kučanom? Za napadi nanj je mogoče slutiti predvsem predsednika stranke SDS, ki so mu v mladosti kot povzpetniš­kemu komunistu indoktrinirali podzavest z neprestanim budnim odkrivanjem nasprotnikov kot skritih sovražnikov. Tako se mu kar naprej ponavlja, da v političnih nasprotnikih ali oporečnikih zaznava svoje zaklete sovražnike. Ta prastrah pred sovražniki in Kučanom posebej se je prenesel v pisarije stranke SDS, ki se zgledujejo po prijemih nacističnega propagandista Goebbelsa.

Ali je Kučan res še vedno v ozadju kot vodja vseh, ki naj bi predstavljali globoko državo? To je malo verjetno.

Naslednji, zelo utemeljen vzrok za tolikšno politično sovraštvo do Kučana slutim v prisvajanju prvenstva in zaslug za osamosvojitev Slovenije.

Moje prepričanje, seveda bogokletno za deklarirane osamosvojitelje, temelji na dejstvu, da je Kučan z demonstrativnim odhodom slovenske delegacije ZK iz Beograda izkazal izjemen pogum in nacionalno držo. S tem zelo tveganim dejanjem je dal pomemben impulz vsem naslednjim osamosvojitvenim dejanjem. Uvrščanje Kučana v globoko državo tako zelo zvito vpliva na neobjektivno presojo o njegovih in zaslugah nekaterih drugih, namerno potisnjenih v ozadje.